Da je domači institucionalni gledališki prostor nujno potreben prepiha, verjetno res ni nobena skrivnost. Medtem ko v le dobrih sto kilometrov oddaljeni prestolnici bratske republike za prihajajočo sezono pogumno napovedujejo čuda novosti, izgleda, kakor da pri nas čakamo le, kdaj bo Mali princ trenutno najvplivnejše slovenske gledališke dinastije prevzel ravnateljevanje Mladinskemu gledališču – kar bo bržkone the next big thing.

Del problema zagotovo leži tudi v odsotnosti resne kritike, ki je zaradi ravno takšnih omrežij in odvisnosti kritičark ter kritikov od teh skorajda onemogočena. A kot da to ni dovolj, se nekateri gledališki ustvarjalci poslužujejo še groženj, kot je, prav nič krščansko, v začetku tega meseca storil Sebastjan Horvat. Na ta incident se je domača kritiška in novinarska javnost odzvala izjemno enotno: vsi po vrsti so ostro obsodili Horvatovo pismo Zali Dobovšek, v katerem bolj kot na režiserja spominja na osnovnošolskega izterjevalca denarja za malico.

Čeprav bi lahko bil ta primer odličen povod za začetek resne razprave o stanju gledališke kritike v Sloveniji, je, razen nekaj prispevkov o takšnih in drugačnih pritiskih, razprava zaenkrat potihnila. Je pa takoj po incidentu kolegom piscem vrgel kost Boris Vezjak, ki je opozoril na dvojna merila. S tem na žalost ni imel v mislih poročanja o Sintalu, pri katerem so novinarji in uredniki pridno utihnili, temveč na incident Zlobec – Makarovič iz leta 2009, kjer so dejansko klofuto priletne dame postavili v kontekst pesniške svobode.

A med omenjenima dogodkoma obstaja več razlik, ki bi lahko bile povod za dvojna merila, s tem da najpomembnejša sploh ni bila omenjena. Dejstvo je namreč, da je Sebastjan Horvat ne le gledališki režiser, temveč tudi profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. In v primerjavi z ekscentrično pesnico ima pedagog gotovo manj licentie poetice.

Ravno ta Horvatova druga, spregledana funkcija, je ključna za ob začetku omenjeno zatohlost, saj ne le, da je režiser produkt te vzgoje, temveč jo kot profesor ohranja in prek grozilnih pisem afirmira. Na koncu vse skupaj izpade, kot da celoten sistem izobraževanja na Akademiji temelji na ustvarjanju nekakšne sekte in absolutne pripadnosti, kjer v delo kolega, vsaj javno, ne dvomiš, sploh če je le ta tvoj profesor. Če ste brali ostale kritike Igre o antikristu, se je verjetno kdo vprašal, zakaj je grožnjo prek maila prejela le Zala Dobovšek? Razlog za potencialni šamar očitno ni kritika sama, temveč kritika s strani doktorske študentke, ki ne čuti dovolj pripadnosti klanu. V luči tega ni nikakršno presenečenje, da se je tudi vstajniški dekan Miran Zupanič od incidenta ogradil v le 48 besed dolgi izjavi za javnost.

Glede na to, da že o predstavi ni varno pisati negativno, se na polje kritiziranja pedagoškega dela sploh ne bomo spuščali. Problem je tu seveda širši od Sebastjana Horvata in AGRFT-ja, a na akademiji ter v gledališkem prostoru ravno zaradi majhnosti pride bolj do izraza. Vsekakor pa bi veljalo razmisliti, v katero smer potekata vzgoja in izobraževanje na tako elitni inštituciji. Če že ne zaradi psihofizičnega stanja vseh vpletenih, pa vsaj zavoljo kvalitetnejše gledališke produkcije.