Koliko tehta sodobna pedagoška fantazma? Koliko je težka?

... Osnovna značilnost današnjega didaktičnega gradiva je sovraštvo do vsega, kar je »zgolj« znanje, »zgolj« formalno, suhoparno in abstraktno znanje. Vsaka snov – s slovnico in matematiko vred – mora biti podana tako, da je učencu prijazna: čimbolj zanimiva, domača, zabavna, smiselna in po možnosti koristna. Da je personificirana, opremljena s slikovnim gradivom, stripovskimi dialogi (ponazorjenimi v besedilnih 'oblačkih'), vsakdanjimi situacijami, šalami, igrami vživljanja v obravnavano snov ipd.. [...] Med naslovi učbenikov iz Matematike bomo npr. naleteli na vse mogoče naslove, razen na pričakovanega: takšnega, ki bi svoj predmet imenoval preprosto Matematika. A zakaj se matematiki po novem ne sme več reči »matematika«? Očitno je razlog v tem, da matematika – podobno kot slovnica – zveni preveč resno in zahtevno, preveč uradno, formalno in že zato pregovorno dolgočasno. Toda, premislimo: ali bo matematika – in s tem mislimo na njen predmet: ali bo bo predmet matematike kaj drugačen, če ga prenaslovimo in okitimo z atributi igrivega in čudovitega, zanimivega in radovednosti vrednega? Ne, ne bo: verjetno se strinjamo, da bo »2 + 3« še vedno 5 in da bo »7 x 8« še vedno 56 in da bo pravokotnik še zmeraj le pravokotnik, en in isti »jebeni« pravokotnik, tisti rigiden in čisto formalen ravninski lik s štirimi enakimi pravimi koti, enako pravokotnast in nič manj dolgočasen kot poprej. Predmet matematike bo seveda isti kot prej, sodobni učbenik pa ne. Kajti ne le naslov, tudi notranjost učbenika nam pripravlja čudovite novosti.