"Spoznanja, do katerih prihaja sodobna znanost, številne družbe širom sveta že dolgo živijo v praksi. Vzorec, ki ga bomo opisali se pogosto ponavlja na vseh celinah sveta. Najdemo ga na primer med Maji v Latinski Ameriki, med kanadskimi Inuiti, med Fulani v Afriki ter med skupnostimi na Papui Novi Gvineji. V teh družbah se otrok ne rodi kot polnopravno priznano bitje, temveč to šele postane z odraščanjem, pogosto ob iniciaciji po šestem letu. Odrasli verjamejo, da otroci do približno tretjega leta nimajo razuma. Do tega obdobja se pogosto dojijo, nosijo in spijo skupaj s starši. Glede na to, da naj otroci ne bi imeli razuma, odrasli otrok niti ne poskušajo učiti. To bi bilo po njihovem prepričanju povsem brezplodno. Posledično se na majhne otroke tudi nima smisla jeziti ali jih kaznovati. Z naše perspektive gre za izrazito permisivno vzgojo, ki pa se kmalu po tretjem letu konča. Nadomesti jo vpeljevanje v delovne obveznosti in odgovornosti. Med petim in sedmim letom naj bi bil otrok sposoben razumeti, kaj se od njega pričakuje ter se obnašati v skladu s pravili družbe. Šele ko to osvoji, postane 'bitje' v pravem pomenu besede."

Preostanku komentarja Barbare Turk Niskač prisluhnite v posnetku.