Joel Nyström iz švedskega studia Ludosity je predrzen mož. Pred leti se je menda sestal s predstavniki Nintenda, jim demonstriral eno od iger, ki so jih s sodelavci razvijali, ter jih poskusil prepričati, da bi jo izdali kot naslov iz franšize Legend of Zelda. Japonci so se mu zahvalili in prijazno odvrnili, da Zelde raje izdelujejo kar sami, nimajo pa nič proti, če se igro objavi v trenutni obliki. In tako je nastal Ittle Dew.

Da je bila primerjava z legendarnimi Nintendovimi naslovi povsem na mestu, nam je jasno kmalu po tem, ko špil prvič poženemo. Glavna junakinja, takisto imenovana Ittle Dew, namreč skupaj s svojim pomočnikom, letečo lisico Tippsiejem, prijadra na čuden otok. Zavoljo brodoloma sta primorana prositi za pomoč lokalnega gusarja in lastnika trgovine Itana Carverja - mizarskega mojstra z dvema lesenima nogama, leseno roko in leseno kljuko namesto druge roke - ki jima obljubi pomoč v obliki splava, če bosta zanj izvedla nekaj pustolovskih odprav po otoku. Večina igre je tako sestavljena iz prebijanja skozi labirinte, posejane z ugankami; nabiranja zakladov; odklepanja novih področij in nabave opreme pri prej omenjenem Itanu.

Na zgodnje Zelde poleg pustolovsko-FRP-jevskega pridiha močno asociira še pogled iz ptičje perspektive, a to je le polovica družinskega drevesa. Tudi po materini strani današnji indie primerek izvira z Japonske, le da gre tukaj za še starejši vpliv, Sokoban. Skoraj vse uganke v Ittle Dew so namreč sestavljene iz premikanja objektov, ki jih je treba v pravem zaporedju postaviti na prava mesta, da nam igra dovoli nadaljevanje v naslednje področje. Osnovna mehanika je nadgrajena s pomočjo treh orodij – ognjenega meča, ledene in teleportirne palice. Prvi nam omogoča prižiganje bakel in taljenje ledu, druga ogenj ugaša in led na novo ustvarja, s tretjo pa lahko objekte po določenih pravilih teleportiramo naokrog. Vse od naštetega je ključnega pomena v ugankah, ki znajo biti mestoma precej zakomplicirane – pri prvem igranju smo nekajkrat za krajši čas obupali in se k igri vrnili kasneje, a to so bile bolj izjeme kot pravila. Večina ugank je ravno prav zagonetnih, da nahranijo mazohistične težnje malce starejših igralcev.

Po uspešnem končanju, do katerega se je moč prebiti v enem dnevu, se nam odklene Master Cave, področje s peščico res trdih orehov, ob katerih lahko igranje podaljšamo še za nekaj ur. Dodatno igralno vrednost prinašajo tudi achievementi, iz katerih izvemo šokantno dejstvo: vse uganke v igri, za katere smo dosedaj mislili, da nam jih je uspelo rešiti natanko tako, kot si je oblikovalec zamislil, se da v resnici premagati z uporabo zgolj katerihkoli dveh od treh kosov opreme, ki so nam na voljo. To bi moralo biti dovolj za še tri unikatne replaye.

Ittle Dew odlikujejo grobe, na roke narisane vizualije in retro MIDI soundtrack. Paket odlično zaokrožita še minimalna zgodba in ciničen smisel za humor, ki prihaja predvsem s strani prej omenjenega letečega pomagača in močno spominja na geekovske spletne stripe. Naslov iz leta 2013 je na voljo na širokem spektru platform – od vseh treh operacijskih sistemov za osebne računalnike in treh najpopularnejših mobilnih platform, do namiznih konzol, kjer sta podprta Wii U in OUYA. Cene so za vsako različico drugačne - PC verzija na Steamu vas bo denimo stala sedem evrov, kar je nedvomno argument v prid temu, da jo v bližnji prihodnosti preizkusite.