»The community had talked for years about Cave coming to Steam, and now it's finally happening... Sick!«

- Aquas, eno vodilnih imen zahodne shmup scene

V minulih letih so streljačine oz. shooting games ali shmups, te obskurne stalnice japonskih igralnic, ki še vedno temeljijo na 2D grafiki in v osnovi na isti mehaniki kot leta 1978 izdana igra Space Invaders, na zahodu spletle neko privlačno, misteriozno avro, ki združuje idealizirane predstave o retro, na igralnicah bazirani preteklosti in pa romantične predstave o neki bolj pristni, globoko pod raznimi Final Fantasyji in Mario Karti skriti Japonski, ki je povprečen zahodni gamer nekoč ni mogel niti sanjati. Na sredini tega hypa, kot njegov subjekt in hkrati objekt, stoji podjetje Cave, ki je prejšnji teden s svojo prvo izdajo na portalu Steam igro Mushihimesama dvignilo nemalo prahu.

Podjetje Cave je bilo ustanovljeno leta 1994 po bankrotu legendarnega proizvajalca streljačin Toaplan, ki ga mimogrede poslušalci in poslušalke morda poznate po japangleščini v igri Zero Wing, ki nam je dala meme »All your base are belong to us«. Ker je popularnost streljačin od sredine devetdesetih dalje vztrajno upadala, je prišlo tudi do bankrotov drugih podjetij, ki so v Cave pripeljala vrhunske avtorje in programerje streljačin. Nastala je torej »all star« ekipa, ki se ekskluzivno ukvarja z med širšo množico gamerjev že pozabljenim žanrom. Pri takem ozkem fokusu je Cave s svojimi igrami nagovarjal maloštevilčne zagrizene shmup zanesenjanke na Japonskem ter skladno z njihovimi željami izumil in izpopolnil podvrst streljačin danmaku oz. bullet hell. Kot že ime pove, gre za »zajebane« igre, pri katerih sovražniki dobesedno napolnijo ekran s stotimi oz. tisočimi majhnimi metki, ki se jih mora igralec spretno izogniti. Ker se pa streljačine tradicionalno igrajo na rezultat, je Cave postregel tudi z vedno bolj obskurantističnimi sistemi točkovanja, obvladovanje katerih za sladokusce predstavlja še dodaten izziv.

Ampak Cavova »hardcore« zvestoba obskurnemu zgodovinskemu žanru ni omejena na abstraktnejše elemente. Tudi dolgo potem ko so drugi proizvajalci sledili novim trendom, posodobili procese ter začeli iskati dobičkonosnejše kanale in trge za svoje igre, je Cave ostal zvest »legacy« opremi, strojem za igralnice in postopkom – neposrednemu kodiranju strojne opreme. To je seveda rodovitna prst za mistične blesarije o tradicionalnih japonskih ročnih obrteh, ki obdajajo podjetje in ki so toliko bolj prepričljive, ker je Cave skozi svojo zgodovino skoraj popolnoma ignoriral igralnicam nenaklonjen zahodni trg. Prihod konzole Playstation 2 in z njo domače opreme, ki je dohitela tehnologijo za igralnice, ni ničesar spremenil; med Japonci tradicionalno velja, da so domače pretvorbe streljačin le za vadbo in da ko se šteje, pravi igralec igra na kabini, in Cave je ta odnos veselo apliciral na svoje domače izdaje – zunaj Japonske jih namreč ni bilo. Vse našteto je skozi leta ustvarilo na trenutke mazohistično obsesijo s podjetjem, ki ga inferiorni zahodnjaki nismo vredni, ter med fanboyi na zahodnih forumih za streljačine botrovalo kroničnemu objavljanju vsem dobro znane slike Frya iz Futurame, ki pravi »Shut up and take my money!«. Če bi na primer prejšnji teden želeli igrati Mushihimesama, bi morali odšteti približno 150 evrov za japonsko kopijo na eBayu, ki pa bi jo lahko igrali, le če imate doma japonski Xbox 360. In zato je novica, da je Cave končno popustil in da bo v sodelovanju z ameriškim podjetjem Degica svoje igre ponudil široki množici preko portala Steam, tako glasno odmevala po domala vseh portalih za video igre ... o tem je poročala celo revija Forbes!

Igra, ki jo je Cave izbral za prvo izdajo na Steamu, je bila prvotno izdana v igralnicah na Japonskem leta 2004. Po mnenju strokovnjakov Mushihimesama velja za Cavovo vizualno najlepšo igro, pri čemer je izjemno kvalitetna pretvorba v ločljivost HD to oceno le še zacementirala. S to igro se je Cave precej oddaljil od svojih tradicionalnih letal in robotskih topov ter ustvaril zgodbo o junakinji Reco v gozdnem svetu, ki ga pretresejo turbulentni odnosi med žuželjčjimi in človeškimi prebivalci. Reco mora pilotirati svojega hrošča skozi pet vertikalno orientiranih levelov in pobiti gromozanske, metke bruhajoče interpretacije bolj ali manj znanih žuželk.

Med Cavovimi naslovi Mushihimesama malce odstopa tudi po svoji mehaniki. V intervjuju z ustvarjalcem Tsunekijem Ikedo lahko beremo, da je Mushihimesama plod prizadevanj, da bi Cave naredil bolj klasično igro brez zapletenih sistemov točkovanja, ki sicer veljajo za zaščitno znamko podjetja in po Cavovem zgledu novejših streljačin nasploh. Tako je Mushi idealen za nove igralce: recenzent lahko iz izkušenj pripomni, da potem ko n00b na YouTubu gleda »mind blowing« »high score« posnetke Cavovih iger, težko upošteva dobronameren nasvet za začetnike, da naj odmisli kompleksne trike in se osredotoča na preživetje, in tako si v svoji trmi nakoplje veliko gorja in frustracij. Takih nians je pri Mushihimesami torej malo, saj je dober rezultat enostavno pogojen s tem, da človek čim manjkrat umre. To pa vseeno ni kar tako, kajti skladno s tradicijo shmupov vsak metek ali trk s sovražnikom stane en lajf, igralec pa ima privzete samo tri lajfe. Še ena zanimivost za geeke: z Mushihimesamo je Cave napravil majhen korak stran od klasične forme danmaku. Metki so nekoliko hitrejši in jih je nekoliko manj, medtem ko je občutno več »aimed shots« oz. izstrelkov, naperjenih v igralca, zaradi česar »Mushi« bolj kot katerikoli drugi primerek iz Cavovega kataloga spominja na igre v seriji Raiden in igre proizvajalca Psikyo.

Tako kot njegov naslednik, Mushihimesama Futari, Mushihimesama poleg pravkar opisanega »original« modusa igralcu ponuja še dva modusa igranja, ki sta v praksi ločeni igri: Maniac in Ultra. Maniac predstavlja tradicionalno formo danmaku z geometričnimi »zavesami« metkov in klasičnim sistemom točkovanja, ki temelji na pobijanju letečih sovražnikov v hitrem sosledju, takoimenovanem »chaining«. Ultra pa je najbrž prvi modus, ki ga bo nov igralec poskusil, če je Cave odkril preko YouTube filmčka »Hardest Boss Ever«, saj z gostimi oblaki barvnih metkov, ki v vsakem hipu zapolnijo ekran, ponuja tisto bajeslovno, nečloveško težavnost, ki je »futer« za orientalizirajoče predstave o »robotom podobnih« Japoncih. Sliši se mikavno, a v resnici game over pride tako neusmiljeno hitro, da je učinek kratkomalo absurden.

Kar lepo privede do opozorila, ki ga ljubitelji shmupov pridno »spamajo« pod slaboumnimi recenzijami igre Mushihimesama, ki jih te dni mrgoli. Ja, tako kot krepko večino streljačin je Mushihimesamo teoretično mogoče obrniti v 25-ih minutah in ja, pri vseh svojih domačih pretvorbah Cave igralcu daje neomejeno število »continues«. In ja, naposled ja igralec lahko masha in nepremišljeno leti direktno v gosto mineštro sovražnikov in izstrelkov in potem enostavno stisne »continue«, dokler ne pride do konca špila in nič kaj zanimivega zaključnega prizora. Neumnost. Če vas zanima, kako ta špil izgleda, raje prihranite denar in poglejte superplaye na YouTubu. Igrati iste sobe sto- ali večkrat, najti najbolj primerno pozicioniranje, določati najbolj idealen vrstni red za pobijanje sovražnikov ter tako izklesano strategijo vaditi in izpopolniti, dokler ni programirana v mišicah, in jo potem brezhibno izvesti, tudi ko gre kaj narobe (in nekaj VEDNO gre narobe) in živci popustijo, dokler igralec na koncu ne uspe dobiti prestižnega »1CC« - 1 credit clear oziroma dokler ne obrne špila brez »continue« ... O edinem pravem shmup užitku govorimo pri 20-ih do 80-ih in več urah resnega igranja.

Da je užitek res enkraten, lahko potrdi recenzent, pri katerem je količina vloženih ur že blizu omenjenih, pa čeprav tega cilja še ni dosegel. Saj veste, nekateri vidijo izvor streljačin danmaku v filozofiji Zen Budizma ...

***

Mistične blesarije o tradicionalnih japonskih ročnih obrteh je za vas reproduciral Cave fanboy Mike.

Rubriko podpira gameplay.si.

Na sliki: Karta z navodili za igralnice, l. 2004. #shutupandtakemymoney