Ob omembi britanskega razvijalskega studia Introversion Software se večina gejmerjev najprej spomni na Uplink - simulacijo hekanja, narejeno po vzoru uprizoritev tega početja v holivudskih filmih. Igra je bila izdana leta 2001 v zelo ljubiteljskih pogojih - Chris Delay jo je lastnoročno oblikoval in sprogramiral, medtem ko sta preostala soustanovitelja podjetja, Mark Morris in Thomas Arundel, skrbela za marketing in urejala poslovne zadeve. Trojica je v začetku delo opravljala kar iz domačih spalnic, prve CD-je so zapekli in potiskali ročno, nakar so se naročila usula in postali so profesionalci.

Trinajst let in štiri igre kasneje se je marsikaj spremenilo, še več pa je ostalo istega. Iz leta v leto se podjetje bori s finančnimi težavami, ki so jih že nekajkrat pripeljale tik pred propad, nakar jim je skoraj čudežen porast prodaje vsakokrat pihnil nov veter v jadra. Vse izdane igre so navkljub različnim žanrom in pristopom grafično zelo enostavne, a njihova privlačnost ponavadi izvira iz kompleksnosti in posledične globine osnovne mehanike. Zadnji izdelek studia, danes recenzirani Prison Architect, je šolski primer vsega od naštetega.

Igra je precej standardna menedžerska simulacija, ki močno spominja na Theme Hospital in sorodne tycoon naslove. Kot upravitelj začnete s prazno parcelo in omejeno količino denarja, nakar se lotite izgradnje zapora. Le-ta vključuje načrtovanje zgradb za različne namene, postavljanje pohištva in napeljav, najemanje številnih vrst delavcev, sprejemanje zapornikov, razporejanje njihovih dnevnih aktivnosti in še malo morje dobro uravnoteženih podrobnosti, ki jih je preveč, da bi jih na tem mestu vse našteli, a skupaj poskrbijo za kompleksnost, ki dela igro dolgoročno zanimivo. Posebnega cilja, vsaj zaenkrat, ne lovite. Žene vas predvsem postopno odklepanje novih funkcionalnosti, denimo sistema za videonadzor prostorov, ter vzporedno prijavljanje na vse zahtevnejše državne razpise, ki predstavljajo primarni vir financiranja. Avtorji igre so napovedali tudi kampanjo, za katero pa bo najverjetneje treba počakati na uradni izid.

Ja, prav ste slišali, Prison Architect še dokončno izšel, četudi je bilo prodanih že več kot 300.000 kopij. Razvijalci so namreč kot vir financiranja uporabili v zadnjih letih močno razširjeni crowdfunding. Septembra 2012 so najprej obelodanili prvo javno alpha verzijo, nakar so zainteresirani publiki ponudili možnost vnaprejšnjega nakupa končne različice. Kakor je pri tovrstnem načinu zbiranja denarja navada, so podporniki lahko prispevali različne zneske in zanje prejeli ustrezne pakete nagrad. Najbolj radodarni so med drugim dobili po svoji fotografiji in opisu izdelanega zapornika v igri, prav vsi donatorji pa so upravičeni do mesečno izdanih posodobitev, skozi katere je igra do danes kljub ohranjeni oznaki alpha zrasla v zgleden naslov in pridobila številno oboževalstvo.

Prison Architect ni dokončana igra. Nima glasbene podlage, nima kampanje in med igranjem mimogrede naletite na kak gumb z oznako “funkcija bo na voljo v prihodnjih različicah”. Če vam gre prodaja polizdelkov na Kickstarterju v nos in če se ne navdušujete nad brezciljnimi peskovniškimi igrami, ga lahko vsaj še za nekaj časa odmislite ter svojih 20 evrov investirate drugam. Če pa omenjene tegobe odmislite, je Prison Architect zelo enostaven način za zabitje vikenda ali dveh. Da žgečkljivega vsakomesečnega občutka ob nestrpnem čakanju na novo alpho sploh ne omenjamo.