Zanimivo je opazovati, kako različne naprave, na katerih lahko igramo igre, s svojimi vmesniki vplivajo na ponudbo in razvoj specifičnih žanrov. Realnočasovne strategije so se recimo razvile na osebnih računalnikih in se niso nikoli zares premaknile od tam, ker jih je skoraj nemogoče efektivno igrati brez miške. Prvoosebnim streljačinam je premik na konzole sicer uspel, a z določeno mero žrtvovanih funkcionalnosti oz. znižano težavnostjo. Športnih simulacij po drugi strani že dolgo ne znamo več igrati drugače, kot na kavču s kontrolerjem v roki. Mobilne naprave pa so s svojimi zasloni na dotik in vgrajenimi senzorji za gibanje, naklon in podobne parametre sprožile razcvet fizikalnih iger, v katerih je glavno orodje za dosego ciljev spoznavanje in uporaba fizikalnega pogona. Zgledna in popularna primera sta denimo Angry Birds in Cut the Rope, ter seveda predmet današnje recenzije, zaradi katerega smo sploh začeli napletati pričujoči uvod; World of Goo.

Osnovna premisa igre je enostavna - v vsaki od stopenj dvodimenzionalnega sveta je treba majhne sluzaste kroglice pripeljati do izhoda v obliki cevi, ki jih posesa. Za premikanje so pomembne kar kroglice same, saj jih lahko uporabimo kot gradbeni material in iz njih sestavimo različne strukture, po katerih se njihove sestre nato pretakajo proti cilju. Pri tem se, podobno kot v kakšnem Bridge Builderju, spopadamo z gravitacijo in iščemo najbolj optimalno razporeditev, izvedljivo z omejenimi sredstvi. Skozi stopnje nas igra kreativno bombardira z vse manj prijaznim terenom in vedno novimi vrstami kroglic, vsaka od katerih ima svoje specifične lastnosti, v skladu s katerimi jo je treba pametno uporabiti pri gradnji.

Če ste zgornji opis osnovne mehanike razumeli kot jedrnato predstavitev igre, naj vas pri priči ustavimo. World of Goo ni zgolj fizikalna igra, prej je fizikalna igra zgolj temelj za remek delo World of Goo. Avtorja Kyle Gabler in Ron Carmel, bolj znana pod kreativnim imenom 2D Boy, sta vse aspekte naslova spolirala do obisti in ustvarila resnično izstopajoč primerek neodvisne produkcije, pri katerem človek občasno že komaj verjame, da gre za delo le dveh parov rok. Prisrčna risankasta vizualna podoba se s premikanjem skozi stopnje spreminja v skladu z navideznimi letnimi časi. Svoj delež k izjemnemu vzdušju primaknejo tudi duhoviti zvočni efekti ter filmsko-atmosferičen sintisajzerski soundtrack. Zgodba z zajetnimi količinami humorja je dosti več kot samo vezivno tkivo med posameznimi ugankami, implementacija osnovne mehanike je natančna in praktično nikoli ne predstavlja ovire pri reševanju, skratka - igra je v vseh pogledih mojstrsko izdelana.

Ako ne verjamete nam, verjemite kritikom, ki so ji praktično enoglasno podarili izjemno visoke ocene. Tudi John Walker z Rock-Paper-Shotguna, neodvisne avtoritete na gejmerski kritičarski sceni, je težko skril navdušenje in ob izidu igre leta 2008 v nasprotju s siceršnjim cinično-realističnim pristopom spisal pravi hvalospev. Težko rečemo še kaj drugega kot - preizkusite. Če boste igrali na namiznem računalniku, pripravite desetaka, kolikor stane špil na Steamu; če ob vašem televizorju stoji Wii, bo za nakup potrebnih 1500 točk; če pa so vam ljubše tablice, bo World of Goo neodvisno od platforme vaš za približno štiri evre. Prevzemite odgovornost za eksodus majhnih črnih kroglic in jih popeljite do cevi še ta vikend. Saj bo itak scalo.