"Ej, a lahko še meni zapečeš ta CD?"

V današnjem glasbeno obarvanem jutranjcu se v rubriki Retrostalgija posvečamo nekdanjim praksam snemanja in skupnostnega šeranja glasbe od poznih 80-ih pa vse do prihoda prvih internetnih programskih vmesnikov. Govorili bomo torej o raznovrstnih neuradnih načinih deljenja glasbe v fizični obliki, kot so doma posnete kasete in CD-ji. Ti so predstavljali pomemben in, za večino edini, način spoznavanja nove glasbe kot tudi možnost, da si prišel do svojega lastnega »koščka glasbe« - pa četudi je bil to šumeč kasetni posnetek, ki si ga neprestano vrtel.

Začenjamo s tehniko, ki so jo za pridobivanje glasbe uporabljali tudi naši starši in jo bolj ali manj uspešno, vsaj v mojem primeru, prenašali na mlajše generacije. Gre za direktno snemanje glasbe iz radija na kasete. Sama sem kot otrok na tak način posnela kar nekaj miksov. Večinoma nisem niti poznala izvajalcev, je bila pa to zame res velika zabava in občutek samostojnosti – fak, nekaj snemam sama. Tukaj gre torej za tehniko, kjer potencialno pred radiem presediš cel dan in pač čakaš na svoj komad. Tukaj je na področju prinašanju raznolikih glasbenih novosti za slovensko poslušalstvo veliko naredil Radio Luksemburg in to že v 60-ih.

No, še ena zanimivost, ki vedno zbega tiste, ki si ob poslušanju anekdot o Radiu Luksemburg sprašujemo, kako to, da so naši starši ujeli radio iz skrajnega drugega konca Evrope, ko pa je danes nemogoče ujeti signala iz Zagreba v ljubljanski kotlini. Ne, odgovor se ne skriva o močnejših antenah ali sprejemnikih - čeprav, kot nam pove pogled na impresivne sprejemnike, ki krasijo police starinarn, ta vidik ni zanemarljiv - temveč v MW oz. AM signalu, ki je kraljeval pred razširjeno uporaba FM signala, do katere je prišlo v sedemdesetih. AM oz. MW signal ima namreč posebno lastnost, ki omogoča, da se radijski valovi odbijajo od atmosfere v nočnih urah in tako potujejo sicer nepredstavljiva razdalja.      

Ko so v prodajo prišli tudi radii z dvema kasetnima režama, se je neuradno tudi začelo intenzivno obdobje bogatega deljenja glasbe s pomočjo presnemavanja. To pa je tudi pomenilo, da si lahko dejansko prišel do lastnega izvoda tuje kasete – nisi bil le bil odvisen od sposojanja. Ko smo že pri kasetah in njihovem sposojanju, še zanimivost povezana z Radiem Študent – v času svoje največje poslušanosti so ljubljanski poslušalci radia solidarno na kasete snemali cele segmente radijskega programa in jih razpošiljali v ostale konce Slovenije, ki jih ni dosegel signal.

No, malo prehitevaš! Za pripravo tega prispevka sem šel malo raziskovat, koliko je v osemdesetih stal en tak kasetnik z dvema režama: za edini »dubbing cassette recorder« v katalogu za trgovino Radio Shack iz leta 1985 je bilo treba odšteti 180 takratnih dolarjev, kar znaša 390 dolarjev v današnji valuti. Luksus, torej, ki je v večino domov prišel sorazmeroma pozno. Do takrat smo se morali znajti z enojnim kasetnikom, ali pa z kar dvema kasetnikoma, vsak s po eno režo. Tako sem, kot 6 let star mulc, prišel do lastne kopije albuma Thriller Michaela Jacksona: kaseto smo si sposodili iz knjižnice, na mizo dala dva kasetnika, na enem pritisnili gumb play, in na drugem gumb record; potem smo tesno zaprli vrata v sobo, in sem vhod nadobudno stražil. Velja pa tudi reči, da še dolgo potem, ko smo skoraj vsi imeli dvojne kasetnike in pa tudi CDje, določene vsebine si imel samo na MTVju; kasetnik v roke, torej, pa drobno luknjico z napisom »Mic« k mono zvočniku na televiziji... [malo smeha] Ne morem mimo misli, da bi me 11-let stari jaz sklofutal, če bi videl, kako folku na soundcloudu težim za »lossless« zvočne datoteke.

Kasete so se na koncu le umaknile CD-jem, ki so prevzeli dominantno vlogo pri peer-to-peer oziroma medvrstniškem deljenju glasbe. No, zame so kasete še vedno prišle v poštev zato, da sem kljub očetu, ki ni hotel kupiti novega avtoradia, ki bi bil predvajal CD-je - in še vedno imamo istega – lahko v avto poslušala svoje CD-je, ki sem jih presnela na kasete.

Računalniki so v tistem času vse bolj prodirali v domačo sfero in bili opremljeni s CD-ROM predvajalnikom, kar je omogočilo tisto, kar poznamo pod pojmom »pečenje CD-jev«. To je pomenilo, da je spet sledilo obdobje, kjer je bilo nadvse pomembno koga poznaš in s kom si frend – lahko si poznal tiste, ki so imeli računalnik in so prejemali ogromno naročil za pečenje, ali pa si poznal tiste, ki so dobili nov CD in takoj zatem dobili dolg seznam zainteresiranih, ki so si hoteli CD prepeči. O tem, da je bila to zelo pogosta praska, ki je v določenem trenutku tudi predstavljala možnost potencialnega zaslužka, pričajo številni oglasi v najstniških revijah, ki so ponujali presnemavanje CD-jev. Ja, ljudje so dejansko dali oglase, da ponujajo storitev presnemavanja. Pri tem so dominirali tisti, ki so imeli ne enega, temveč dva CD-ROM predvajalnika, kar je proces pečenja še dodatno pohitril – preprosto si vstavil prazen CD v enega in izvirnik v drugega ter počakal, da se vse skupaj lepo zapeče.

Kot so pri kasetah obstajali mikstejpi, se je podobno tudi razmahnilo pri CD-jih. Pri tem si bil v prednosti, ker si z minimalnim trudom lahko uredil komade v takšnem vrstnem redu, da prehajajo en v drugega točno tako kot si si zamislil. Z bolj ali manj prazno površino zgoščenke pa se je odprla še ena možnost za osebno izražanje: in sicer poleg risbic si lahko sporočil prejemniku, da se na zgoščenki nahaja »ful dobr mix«, tak »za poletje« ali pa »romantičen« ali pa za »deževne dni«.

Če vse skupaj postavimo v časovni okvir, bi lahko rekli, da kasete dominirajo v 80-ih in zgodnjih 90-ih, CD-ji pa vse do 2000. Takrat se v svetu medvrstniškega deljenja glasbe zgodi pomemben prelom in sicer prve oblike internetne izmenjave glasbe. Torej, pojavijo se programi kot so E-mule, Limewire in Kazaa. Četudi si si lahko zloadal samo posamične pesmi, je vseeno naenkrat celotna socialna mreža, ki se je spletla okoli fizičnega izmenjevanja glasbe, počasi začela postajati odveč. V trenutku, ko si si lahko sam zloadal pesem, je bilo vse manj pomembno, kdo ti bo posodil cd, kdo ti ga lahko zapeče in koliko časa boš moral čakati na to, da se preko virov dokoplješ do recimo posebnih izdaj.