Napoved: Ida H. se je pogovarjala z Ano Čigon, umetnico in organizatorko ljubljanskega Feminističnega WikiMaratona, Tea H. je intervjuvala umetniško-aktivistično skupino Haveit iz Prištine, Klara O. bo govorila o seksizmu na protestih v Kairu med Arabsko pomladjo - z zimske distance. Oddajo bomo zaključile s feminističnim vedeževanjem o tem, kaj boste decembra zamudile_i, če ne boste šle_i ven.

In this show: Ida H. interviews Ana Čigon, artist and organiser of Ljubljana's Feminist WikiMarathon (in Slovene), Tea H. interviews Haveit, the Pristina-based performance and activist group (in English and Slovene) and Klara O. talks about sexism at the Arab Spring protests in Kairo - from the winter perspective (in Slovene). The show is going to end with feminist fortune-telling about December events you will miss if you don't come out.

Ida Hirsenfelder: Feministični WikiMaraton

V Multimedijskem centru Zavoda K6/4 je konec novembra potekal tridnevni Feministični WikiMaraton oz. intenzivno dopolnjevanje slovenske Wikipedije. O razlogih za pobudo in o rezultatih prvega maratona se je Ida H. pogovarjala s pobudnico maratona, vizualno umetnico Ano Čigon.

V posvetilo slovenski Wikipediji, z željo, naj vsebuje čim več feminističnih in LGBT gesel iz zamolčane zgodovine in predstavlja čim več manjkajočih javnih osebnosti, bomo zavrtele komad prve slovenske skladateljice za elektronsko glasbo, Brine Jež Brezavšček, ki jo najdemo tudi na Wikipediji.

Tea Hvala: Intervju s prištinsko umetniško in protestniško skupino Haveit

Haveit je skupina štirih performerk iz Prištine. Skupaj nastopajo od leta 2011, večinoma v javnem prostoru, kjer izpostavljajo zamolčano lokalno problematiko - vključno z nasiljem nad ženskami. V skupini sodelujeta sestri Vesa in Hana Qena, študentki dramaturgije in scenaristike, ter sesti Arbnora in Alketa Sylaj, študentki igre in mednarodnih odnosov.

Pogovarjale smo se 28. novembra, na Dan zastave, ko je bila Priština prekrita z albanskimi in kosovskimi zastavami. Praznovala se je 101. obletnica albanske neodvisnosti, ki so jo na Kosovu očitno vzeli za svojo. Dobile smo se v centru, a daleč od fešte z napevi o rodni grudi: v stari kmečki hiški s sadovnjakom, ki jo je Alketa Sylaj preuredila v prostor za druženje in ga poimenovala Kreativni vrt Dudi. Performerke sem najprej vprašala, zakaj so izbrale angleško ime Haveit ali - v prostem prevodu - »Tukaj imate«.

V številnih delih Prištine vode teče iz pip samo nekaj ur na dan. Problem ni v pomanjkanju, ampak v zastarelem vodovodu, a raje kot da bi ga popravile, se mestne oblasti bahajo z novimi vodnjaki, kjer vode nikoli ne zmanjka. Na to razkošje sredi bede se je skupina Haveit julija letos odzvala s protestnim nastopom Vode ni, a povsod vodnjaki. V največjo fontano pred Narodnim gledališčem so prišle prat perilo; cunje so namakale v curkih in z njimi tleskale po marmornatih tleh, da je odmevalo po celem trgu. Za performans, ki je poleg privajanja prebivalcev na nepotrebno pomanjkanje javno izpostavil tudi gospodinjsko delo, Haveit niso oblekle rožnatih predpasnikov ali tradicionalnih oblačil, temveč tisto, kar nosijo sicer - kot urbane mlade ženske. V nadaljevanju so predstavile najpogostejšo temo svojih nastopov: nasilje nad ženskami. Najprej nekaj besed o performansu Poroka, ki je nastal po umoru Diane Kastrati leta 2011.

Performans Pregled je potekal med protesti 28. marca letos. Skupina Haveit je pred parlament postavila pogrnjeno mizo z napisom »Ekzaminim« in zahtevo po ginekološkem pregledu uprizorila s kladivi za meso. Z njimi so udrihale po jabolkih. Ko so se kladiva zlomila, so še naprej udrihale. Če se sprašujete, zakaj ravno jabolka: v albanski folklori je jabolko pogosta metafora za žensko lepoto.

Konec novembra amandma še vedno ni bil sprejet zaradi zapletov z Evropsko unijo. Ta zahteva, da se odškodnine priznajo tudi žrtvam spolnega nasilja, ki so bile napadene po uradnem koncu vojne junija 1999, in prizadetim kosovskim Srbkinjam in Srbom. Temu kosovski parlament seveda nasprotuje, saj bi takšno dopolnilo zakona zamajalo ločnico med okupatorjem, torej Srbijo, in žrtvijo, kosovsko državo.

Pričakovala sem, da je bil Pregled najbolj odmeven nastop skupine Haveit, a sem se očitno zmotila. Poslušajmo, kaj so povedale Hana Qena, Arbnora Sylaj in Alketa Sylaj.

Ob letošnjem Mednarodnem dnevu žensk so posnele video performans Pod rdečim pajčolanom. Video spremlja istoimenska otožna pesem iz leta 1971, zato sem Haveit prosila, naj razložijo tradicionalni pomen rdečega pajčolana.

Mladinska pobuda za človeške pravice (YIHR) je novembra letos izdala trojezično poročilo o Svobodi in zaščiti lezbijk, gejev, bi ter trans ljudi na Kosovu. Poročajo o homofobiji in transfobiji v javnem sektorju ter o tem primernem nezaupanju v policijo in pravni sistem. Polovica anketirancev je rekla, da živijo v strahu pred napadi in izključitvijo iz družinskega ter socialnega okolja. Tisti, ki se ne bojijo, so dodajali, da je njihovo spolno življenje njihova zasebna stvar.

Kako močno je stigmatizirana feministična politika? Članice umetniške in protestne skupine Haveit se kljub ukvarjanju s feminističnimi temami tej oznaki izogibajo. Vprašala sem jih zakaj. Je težava v tem, da je bil feminizem na Kosovo uvožen vred s povojno finančno pomočjo, in da nevladne organizacije, ki jih ni malo, promovirajo ameriški in zahodnoevropski feminizem?

Kljub sumničavosti do uvoženega feminizma, je ena od članic Haveit, Vesa Qena, sodelovala v švedskem projektu Sedem, ki je konec novembra potoval po postjugoslovanskih državah. Gre za lokalne uprizoritve zgodb sedmih aktivistk iz t.i. tretjega sveta, ki so se uprle patriarhalnemu nasilju, zgodbe pa berejo lokalne aktivistke, igralke in ponekod tudi parlamentarke. Haveit so 5. decembra nastopile tudi v seriji govorov TEDxPrishtinaWomen. Vzele so si svobodo, da nastop prikrojijo svojemu performativnemu slogu, kar govori o njihovi umetniški doslednosti, ne pa nujno o njihovi politični doslednosti - če vemo, da TED govori brendirajo nekaj, kar že dolgo spada v skupno domeno: javne predstavitve. A kot so Haveit povedale v intervjuju: odločile so se, da bodo izkoristile katerikoli medij, ki jim bo omogočil, da dosežejo širšo publiko.

Klara Otorepec: Seksizem na Tahrirju

(Besedilo ni lektorirano)

Novice o egiptovskih protestih, revoluciji, menjavi oblasti in ponovnem vzniku nasilja smo imeli priložnost vestno spremljati od samega začetka – kljub občasnim zamikom in netočnim informacijam. Lahko smo se zgražali nad podobami obračunavanja oblasti s protestniki, čutili solidarnost z egiptovskim ljudstvom in napeto spremljali razplet dogodkov. Ob pestrem dogajanju in prav tako pestrih interpretacijah vzrokov in posledic je tako kaj hitro mogoče »spregledati« določene vidike. Morda bi veljalo besedo spregledati dati v navednice, saj gre lahko tudi za situacije, ki jih opazimo, a vseeno ne vidimo, ker jih nismo prepoznali kot problem niti pred eskalacijo nemirov – torej pred in po protestih.

Vlogo žensk na protestih je izpostavila Jasmine Ramadan na transnacionalnem študentskem kongresu v Marburgu v svojem predavanju z naslovom Struggle against sexual harrassment in Egypt. Naš prvi »spregled« razmer se nam lahko zgodi že ob samem naslovu predavanja, saj se nam zdi, da gre že za znano situacijo. Tako se nam zgodi že kar drugi »spregled«. Predavanje samo je storilo korak naprej, saj se je Jasmine, po rodu Egipčanka, zdaj pa študentka v Nemčiji, osredotočila na uporabo spolnega nadlegovanja kot sredstva za preprečevanje ženske udeleže na protestih.

Ženske v Egiptu so že pred tako imenovano revolucijo veljale zgolj za sredstvo za doseganje užitka. Nadlegovanje žensk v javnem prostoru je bila uveljavljena praksa – z izgovorom, da je kriva ženska, saj je moškega do tega pripravila s svojim izzivalnim oblačenjem, pogledom, hojo ali s čemerkoli drugim. Četudi je bilo spolno nasilje kot taktika za onemogočanje aktivistk uporabljeno že v času Mubarakove vlade, je leta 2011 naraslo, še bolj pa se je razraslo med vlado Muslimanske bratovščine. O tej dolgo prikrivani tabu temi se je začelo govoriti, šele ko je v medije prišla fotografija mlade tradicionalno oblečene protestnice, ki jo je policija brutalno pretepla in slekla. S tem je nasilje nad ženskami postalo neizogibna tema po-revolucionarnih razprav.

Organizacija Human Rights Watch je v 4-dnevnem valu protestov junija letos zabeležila kar 91 skupinskih spolnih napadov na ženske, ki so v nekaterih primerih vodili do posilstva. Skupinski spolni napad na ženske je še posebej pogosto uporabljena taktika, ki jo je bilo moč zapaziti med protesti. Gre za skupine moških, večinoma pripadnike band, plačanih s strani vlade, ki se nagnetejo okoli izbrane ženske. Ni nujno, da jo začnejo otipavati – kar se sicer pogosto zgodi - dovolj je, da ji je onemogočen pobeg iz kroga. Krog se običajno hitro poveča. Tisti moški, ki so na njegovem skrajnem robu, ljudem, ki bi ženski želeli pomagati, po navadi rečejo, da gre za žensko, ki je nekaj ukradla oziroma je zločinka ali da gre za lažnivo novinarko. Skratka, uporabijo izmišljene govorice, da bi ljudi odvrnili od pomoči.

V letu 2013 so se skupinski napadi pogosto sprevrgli v posilstva, pri čemer so posiljevalci uporabljali tudi ostre predmete. S tem so želeli še dodatno prestrašiti ženske, jih odvrniti od protestov. Nož kot vzgojni nauk o mestu žensk v revoluciji torej. Potem obstajajo še posilstva, namenjena »zgolj užitku«. (To pomeni: »običajna« posilstva, ki so posledica že prej omenjenega ženskega »zapeljevanja«, in kjer naj bi šlo za »potešitev vzbujene želje po užitku«.)

Skupinski napadi na ženske so za storilce bolj priročni, saj imajo že tako neučinkoviti javni organi, ki bi morali skrbeti za zaščito žensk in pregon storilcev, tako zavezane roke. Tudi podatki o dejanskem številu napadov in nadlegovanj so pogosto pomanjkljivi, saj ženske o tem pogosto molčijo. Vseeno velja omeniti, da je generalni egiptovski direktorat moralne policije na Ministrstvu za notranje zadeve v l. 2012 poročal o 9468 primerih spolnega nadlegovanja, 329 primerih spolnih napadov in 112 primerov posilstev. Aktivistka Dalia Abd el-Hameed iz Egiptovske iniciative za osebne pravice opozarja, da prav tako ne obstaja noben specifičen protokol ob primerih spolnega nasilja. Žrtve niso deležne potrebne medicinske pomoči, na primer testiranja za spolno prenosljive bolezni, pa tudi psihološka pomoč je težko dostopna.

V odgovor na neučinkovitost vlade in policije pri preprečevanju spolnega nadlegovanja sta se oblikovali dve skupini prostovoljcev z imenom Operation Anti Sexual Harassement in Tahir Bodyguards, ki se po svojih močeh trudita pomagati napadenim ženskam. Prostovoljci se ponavadi ob protestih razdelijo v dve skupini – prva poskuša biti pozorna na morebitne spolne napade in poskuša ukrepati takoj, druga skupina skrbi za ozaveščanje prisotnih o problematiki, ob tem delijo letake z telefonskimi številkami v primeru napada in druge koristne informacije. V primeru, da je ženska napadena, je pripravljena tudi skupina, ki ji lahko ponudi zasilno medicinsko in psihološko pomoč. Po potrebi jo odpeljejo tudi v varno hišo. Napadenim ženskam nudijo tudi potrebno pravno pomoč. V primeru napada se poskušajo posluževati obratnih taktik, ki jih uporabljajo napadalci sami – čim prej poskušajo priti do ženske in jo zavarovati z lastnimi telesi tako, da okoli nje tvorijo človeško verigo. Potem jo poskušajo čim prej odpeljati s prizorišča na varno.

Ob tej temi se nam kljub vsemu rado zgodi še tretji »spregled«, kar je pokazala tudi diskusija po predavanju. Ta se je vrtela predvsem okoli potrebe po ozaveščanju in izobraževanjih o nesprejemljivosti spolnega nadlegovanja, ki ima omejene učinke. Kasneje se je razprava prelevila v govor o patriarhatu in kapitalizmu kot soodgovornem pri sistematični reprodukciji tako imenovane napačne podobe žensk. Četudi gre pri tem za pomembne vidike, četudi včasih malce površinske in naivne, ti v primeru danega predavanja odvračajo pozornost od nečesa drugega. Spregledali so namreč veliko večje vprašanje o vključenosti posameznic kot takih pri političnem aktivizmu in demonstracijah, torej vprašanje politične participacije in pravice do boja za lastne pravice. In najlažji način, kot pravi tudi aktivistka Dalia Abd el-Hameed, kako nekoga kaznovati, še posebej nekoga, ki je v družbi še vedno dojet kot neenakopraven, kot manjvreden, kot tisti drugi, je s spolnimi zlorabami še posebej v družbi, ki večinsko krivi žrtve za njihovo usodo.

Ne le to, da žrtve postanejo prepričane v lastno krivdo za napad in da so travmatizirane, opustijo tudi vsako idejo aktivnega vključevanja v družbene spremembe. Tako se preko uporabe spolnega nasilja za onemogočanje participacije žensk ne izvaja le diskriminacija in ohranjanje družbene neenakosti med spoloma, temveč tudi onemogočanje možnosti, da bi domnevno revolucionarni premiki dejansko vodili v temeljno družbeno spremembo.

Seveda to samim akterjem, ki so vpleteni v dotične situacije, pogosto ni očividno. Prvi vzrok je gotovo ozko dojemanje družbenih sprememb, ki se pogosto zvede na prizadevanja za menjavo oblasti, ob tem pa se pozabi prevprašati bolj vztrajne in temeljne strukture moči, ki so se le okrnjeno manifestirale v določeni vladni zasedbi. Druga vzrok se navezuje točno na te strukture, ki se za svoje preživetje nanašajo na ohranjanje neenakosti družbenih skupin, pri čemer je trenutni kapitalistični sistem tisti, ki še posebej uspešno živi na njihov račun. Tretji vzrok je zagotovo tudi dejstvo, da konstitucija subjekta kot takega poteka preko vzpostavitve odnosa do drugega. Neenakosti, še posebej spolna razlika, tako učinkovito služijo kot način, da se določeni subjekt vzpostavi kot tak preko postavitve drugega v podrejeni položaj.

V luči te dolgotrajne prakse so poskusi izrinjanja žensk iz javnega prostora in njihovo ustrahovanje povsem razumljivi, saj so poskusi ohranitve sebe kot subjekta spričo grožnje sesutja. Obenem pa gre tudi za to, da v družbenih razmerah, ko so posameznikom omejeni dostopi do samouresničevanja, le-to poteka tudi na način navlade in okrepljenega zatiranja drugih, v tem primeru žensk. Preprečitev aktivne ženske (politične) participacije ima torej za sabo veliki vzrokov, ki jo ohranjajo »živo«, in jo še bodo v bodočih novih revolucionarnih preobratih, ki pa ravno zaradi tega še ne bodo zmogli prinesti resničnih sprememb.

Novice in napovedi

Konec novembra je potekalo 16. dni akcij proti nasilju nad ženskami, ki so se začeli 25. novembra, na Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Na spletu še vedno lahko podpišete Konvencijo proti nasilju nad ženskami, ki temelji na razumevanju nasilja nad ženskami kot strukturnega mehanizma za ohranjanje neenakosti med spoloma in je s tega vidika pomemben dokument. V veljavo bo stopila, ko jo bo ratificiralo 10 držav, med njimi 8 držav članic Sveta Evrope. Slovenija je konvencijo podpisala, ni pa je še ratificirala.

V kontekstu te kampanje ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sredi januarja na Brdo pri Kranju organizira konferenco Enakost spolov se obrestuje! Si lahko privoščimo neizkoriščen potencial žensk? Sodeč po vabilu bo govora predvsem o večji zastopanosti žensk na vodilnih položajih v gospodarstvu in politiki. Če želite, da bo govora tudi o prekomernem izkoriščanju žensk na vseh drugih položajih, od migrantskega, prekernega do zaposlitve za polovični delovni čas, boste morale tja. Če ne zaradi drugega, zato ker stroške prehrane in namestitve krije ministrstvo.  Več (PDF).

Na Hrvaškem so se odločili, da bodo potencial vseh delavcev, n glede na spol, izkoristili tako, da bodo sprejeli nov zakon, po katerem bodo vsi delavci morali delati do 67-ega leta, delodajalci bodo pogodbene delavce zlahka odpuščali, delovni teden pa bo znašal 56 ur, se pravi da se bo delalo pet dni na teden po enajst ur na dan! Ženska fronta za radna i socialna prava ter mnoge druge skupine se trenutno borijo proti zakonu, več o njihovih akcijah pa lahko preberete na njihovi Facebook strani in v hrvaških medijih.

Za tiste, ki ste namenjeni v Srbijo: v beograjskem Domu omladine do 16. decembra poteka mednarodni queerovski filmski festival Merlinka v organizaciji Gejevsko-lezbičnega info centra.

V klubu Tiffany na Metelkovi je sinoči potekal prvi del cikla o Simone de Beauvoir. Na uvodnem srečanju so udeleženke debatirale o uvodu v Drugi spol. Datum naslednjega srečanja še ni znan, a ga lahko kmalu preverite na spletni strani Lezbično-feministične univerze. LFU vabi tudi na Lezbični kinoklub, ki bo v torek, 17. decembra 2013 ob 19.00 v klubu Tiffany, AKC Metelkova. Ogledale si bodo izbor s kompilacije kratkih filmov »Doris«. Doris je neodvisna filmska mreža, ki skuša raziskovati in spreminjati stereotipe o ženskah in moških na filmu. (Oba dogodka sta namenjena izključno ženskam.)

Skupina ŠKRIP Inc. pomaga zavrženim gospodinjskim in električnim aparatom pri osebni rasti. Predstava v režiji Jelene Rusjan nadaljuje z glasbenim eksperimentiranjem ŠKRIP orkestra, le da tokrat ob njej mikserje in palične mešalnike zvočita Tina Perić iz Ludovik Material ter Kristina Gorovska iz Bernays Propaganda. Ponovitvi v sredo, 18. in četrtek, 19. decembra ob 20.00 v Stari mestni elektrarni.

V četrtek, 19. decembra ob 21.00 bo v Klubu Gromka bo gostovala praznična in poslovilna tehnoburleska Tatovi podob. Obljubljajo nove točke in odbite gostje, ki bodo  hedonistično secirale okorele družbene vloge, strahove, pričakovanja, želje, upe in mnoštvo preostalega kar vas / nas je težilo v iztekajočem se letu.

Sexist radar je prostovoljni projekt, ki opozarja na seksizem v vsakdanjem življenju, naj gre za reklame, članke, filme ali kaj drugega. Blog je v angleščini in skuša za vsak naveden primer na enostaven način razložiti, zakaj je vsebina problematična. Pobudnica bloga Karmen Špiljak vse zainteresirane vabi k objavljanju prispevkov. Za informacije je dosegljiva na blogu. Mimogrede, tudi Feministična WikiMaraton je še v teku: vabljene, vabljeni k pisanju!

Female Pressure, ena večjih spletnih mrež za elektronske glasbenice, je izdala kompilacijo Pussy Riot Freedom. Z nakupom MP3-izdaje donirate 7 evrov za mednarodni projekt Voice, ki zbira denar za pravno podporo zaprtim članicam ruske zasedbe, kljub temu da se zadnje dni šušlja, da naj bi Nadezhdo Tolokonikovo kmalu izpustili iz sibirskega gulaga. A dokler se bo le šušljajo, podpora ni odveč. Na kompilaciji sodelujejo Ipek, Elektric Indigo, chra in še cela vrsta dobrih producentk, didžejk in glasbenic.