Kolikokrat gre lahko človek v tej državi na led.

Osel gre samo enkrat na led, pravijo. A kaj bi to primerjali s človekom, čigar napredni telekomunikacijski preparati omogočajo znanosti te in one vrste, znamo se umetno ploditi, skregati, napiti in bogami tudi – hoditi na volitve. 

Vendar pa imamo dokaze, da mi, torej državljanke in nedržavljanke, ne sledimo razvoju postmodernega civilizacijskega diskurza, ki ima čisto specifična pravila, kako spraviti ljudi, pardon, osle na led. To so faktični dokazi, ki jih bomo tudi poimensko navedli, pri tem pa pokazali, da na nek način, naša najnovejša vlada ljudstvo zares šteka. 

Lotimo se torej štetja ledu: prvič, bi se reklo, smo se drajsali po ledu od 4. decembra 2011 do 27ga februarja 2013, v času druge Janšistične vlade, ki je nasledila Pahorjevo. V tem času smo med tem, ko smo se drajsali, ponovno naučili protestirati, kar je zavidljiv civilizacijski dosežek. Sploh za te kraje. A oslov je bilo med protesti kar veliko – rock otočec ograje, ki so ugotavljale pravilen odmik ljudi od parlamenta, še niso bile naštudirane in Trg republike je bil pod švedskim nadzorom – in v sklopu splošnega nezadovoljstva nad ledom, je moral Janša popustiti. In 20ga marca 2013 je pridrajsala je lady Bratušek, led številka 2. 

Lady B. a.k.a. tigrasta premierka je, “prišedši odbogvekod z veliko para” obljubila, da ledu več ne bo, da je zdej gospodinja doma in da mora bit red in mir. Prišla je pomladi – in ptički so peli hvalnice simpatičnosti in dičnosti gospe dične. Kmalu pa so, ob riganju oslov, začeli peti tudi o njenih konekšnih,planih in namerah, kako vendarle ubogati lokalno geopolitiko in seveda ne ljudstva. To se je v oslovski preobleki znova znašlo na par-centimetrskem ledu, ker Lady Bratušek najdragocenejših državnih biserov ni hotela ‘zataušati ‘, ampak kar prodati. Kar je sicer v tradiciji s folkloro, a ta se vendarle ne sme mešati v državne posle. 

No, pa je prišel ‘v tretje gre rado’, a ime mu je Miro. Ta je 18. septembra 2014, po letih valovanja instant ekipc, takozvanih vlad, skužil tisto, kar narod res rabi. Ugotovil je problem diskontiunitete, kar je še en civilizacijski dosežek teh krajev. Osla boš čedalje težje spravljal na led, če bo ta kopnel in se pojavljal sezonsko. Treba je drugače – osel mora biti neprestano na ledu, saj sicer uzre trdna tla in se noče premikati, sploh v odsotnosti korenčka. 

Miro je torej tretji led povzročil, a je iz njega napravil institucijo, pri čemer pa moramo premieru priznati celo smisel za humor. “Led”, je torej rekel, posmrkal in nadaljeval: “je najučinkovitejše defenzivno propagandno orožje”. Nikomur nič ni jasno bilo – a Mirč je že vedel kaj dela. Na podlagi vzorcev, nabranih na poprejšnjih lediščih je učinkovito speljal taktiko planiranega kontroliranja ledišča vode, si v pisarni zavrtel Jimmy-ja Cliff-a, ono staro “Give The People What They Want” in napravil za podalpski živelj nekaj najboljšega v zadnjih letih. Inštitucijo, ki v vsej svoji lutkovno-dramaturški vlogi vendarle sliši le na: drsališče.

Miro Premier je z drsališčem rešil ne samo en problem, temveč dva, kar je spet redkost za naše kraje.  Prostor pred parlamentom, ki so ga sicer osvobodili avtov, je torej napolnil z športno, osvetljeno, tribunizirano in bife-izirano konstrukcijo, ki je velika za trg cele republike, s čimer je dal narodu konstantno možnost, da se pelje po ledu – s tem, s to fizično nadomestitvijo namembnosti prostora, pa je preprečil tudi oslovsko javno zbiranje. To pa je že morda sled rešenega tretjega problema trenutne vlade - še ena pika za podalpje – in sicer samopreživetje. Prejšnja ledišča so tudi zaradi masovne prisotnosti vseh vrst oslov, pa tudi želvic in sovic, hitro popustila, povodenj, ki je sledila, pa je odnesla vlado... . 

A ni se za bati. Tudi taka inštitucija, kot je drsališče, ne more predstavljati velika problema. Tukajšnji živeči so namreč vajeni rušiti vse vrste institucij. Beh, kaj bi s socializmom in federalizmom,  kaj z ministrstvom, kaj z onim cafe-jem, Kud-om, radiem in podobno.  Inštitucije so pred osli nič. “Time will tell” bi rekel čika Marley – kar se tiče mojstra še enega ledišča, Cerarja, pa je stvar sledeča. Jasno je, da led ne more biti neprestano v modi – sonce ima svoje fore – z njim si je morda mojster vlad kupil zimo in kos pomladi, s čimer smo spet vsi ponovno na ledu, a prihajajoča spomladanska konfekcija, ki prihaja z južnim vetrom a.k.a. jugotom, nima z ledom nič kaj preveč skupnega...