podlaga:

»Wo Fat – Lost Highway« 

Prah si in v prah se vračaš

ali silovitno združevanje materiala kože in materiala stekla.

Steklo je eno najstarejših takozvanih umetnih mas, ki jih producira človek. Prva stekla so bila napravljena s pomočjo silikona ali silike in njegovih derivatov, ki so osnovni element peska. Z veliko vročino je omenjen material napravljen trd, prosojen in krhek hkrati.

Z veliko vročino pa se napravi tudi človek; tudi sam je trd in krhek hkrati. Glede prosojnosti je mogoče govoriti predvsem v abstraktnih kategorijah človekove duhovne in sploh pojmovne ravni, če odštejemo prosojnost kože. In kakor je steklo napravljeno iz drobno mletega peska že davno, pa so davne tudi odmevajoče Jahvejeve besede: prah si in v prah se povrneš. Danes bomo v našem narobljenju poskusili odpihniti nekaj megle glede nedvoumne povezanosti vsega s prahom, večnostjo in reciklažo – to se zgodi v redkih trenutkih, ko se steklo in koža, torej človek, srečata iz oči v oči v prejkone hitrem prepletu dogodkov.

Če razumemo, da ima človek in steklo podobno podstat – torej prah – pa je potrebno razjasniti dogodke v primeru, ko eden ali drug začne prehitevati časovne determinante in se v prah povezovati kar tako, brez čakanja na bridki konec. Najbližje lahko pridemo nasproti problemu, če se najprej lotimo geografske specifike, in časovne. Največ ljudi in stekla lahko namreč najdemo v kakem kewdru ali v gostilni, pretežno časovno lokacijo pa gre iskati v večernih urah. Skratka, koncert.

Razširjeno mnenje glede koncertov je, da se tam pije, posluša muziko in pleše. Občasno se tudi poga, pretepa, poliva ali razbija. A nemara je najbolj tragičen moment, ko se človek, obdan s steklom, spravi sam nase, ali torej na steklo; in najhuje je takrat, ko tega sploh ne načrtuje. Šolski primer preliminarnega srečanja stekla s kožo oziroma človekom se v primarni fazi prične pri človeku, ko je ta prijetno okajen, postavljen nekam na višino, in po možnosti obdan z drobovino kablovja. V tem primeru, ki ni spet tako šolski, ker je preredek, se v konstelacijah, ki bi že lahko imele religiozne podstati, prah v človeku in prah steklu mimo vseh normativov začne torej nasilno povezovati in ta sila je tako močna, da se vse skupaj zgodi v sekundi ali dveh. Tukaj je zvočna imitacija dogodka.

cuts: »« 0:21s

In torej, pri tako navidez enostavni združitvi gre za torej ozadja, ki dosedaj še niso bila pojasnjena. Če sledimo naprimer taoistični teroriji, ki ni nagnjena k posploševanju, lahko ugotovimo, da imata steklo in človek kot vsebina podobno podstat: »it simly is; preprosto je«. In, kar je pri tem dogodku nenavadnega, da ta sila, ki združi steklo s kožo človeka, nenavadno preseneti in obrne tok dogodkov. Prvič, stekla ni več, oziroma se njegova vsebina razlije, kontekst pa poči. Človeku prah, z vročino obdelovan, raztrga kontekst kože, kar rezultira v diskontiuniteti človekovega delovanja, torej se človek resetira. Šok je lahko tako močan, da vpliva na več ljudi v okolici; nekaj tako nenaravnega marsikoga preseneti, sploh pa v človeku, ki se mu je omenjeno zgodilo, nezavedna podstat učinkuje nadnaravno, torej abstraktno in ezoterično. Človek se neposredno ubada s posledicami dogodka in je v grobem travmatiziran in diskontiuniteta časa & prostora v njem pusti globok vtis, ki ima seveda tudi potencial ezoterike. Ali kot bi zapisal deležnik sam:

»Človek je le iz mesa, krvi in prve pomoči.«