Zemljo so nekoč merili v inčih, pedeh, lakteh in podobnem. Zemlja se je potemtakem krajšala ali daljšala glede na velikost vladarja, po katerem so se vzele mere. Verjetno je tudi to eden od razlogov, da Avstrijci, ki so si edini nekoč lastili zemljo na slovenskem, niso marali Napoleona.

Zgodovina slovenske geodezije baje sodi v leto 1953 in po ohranjenosti, sicer novejša stavba Geodetskega zavoda, ne kaže ravno znakov sodobnosti. Se pa nahaja na ulici, ki jo bomo danes razparcelirali in se imenuje, presenetljivo, Zemljemerska.

Gre predvsem za eno tistih ulic, po katerih prideš do nekam. Razen tistih nekaj redkih slehernikov, ki res iščejo Geodetski zavod ali tisto rdečo trgovino, ki je vsakem voglu in ima zraven seveda bar za okoliške nativce. Je tudi ulica na kateri se obrača, ker če prideš do Streliške in naprej do tunela, moraš obvezno desno. Ali pa če ugotoviš, da si že falil vhod v Roško ekonomsko. Ena možnosti začasnega obiska Zemljemerske je gotovo tudi izpolnjevanje starševskih dolžnosti kot je dostava bolj ali manj genetskih potomcev do izobraževalne ali za tiste mlajše, vzgojne ustanove. Tisti, ki so dovolj stari, da obiskujejo srednjo šolo, pa na tej ulici in njeni okolici z največjim veseljem odžirajo parkirne prostore.

Za tiste, ki se bolj zanimajo za botaniko med vami pa naj še omenimo, da kjer se Zemljemerska stika z Roško, stoji Drevored cibor in lip ob Roški cesti. Avtorica teksta se za ta dragocen podatek izjemno zahvaljuje spletnemu zemljevidu. Redko se namreč sadna drevesa v mestih sadijo. Čeprav tega temno vijoličastega okroglega koščičastega sadu na svojem jedilniku raje ne uporabljamo. Ne sodi med tistih nekaj 30 vrst rastlin, ki rastejo v Ljubljani med bloki in bankinami in so dejansko užitne, torej želodcu in anusu prijazne. Ker naj gre po grlu gladko, iz ritke pa trdo, pa naj bo z ali brez glutena.

Pešaki na Zemljemerski ulici pošteno profitirajo. Z avtom se da le v dve smeri, s peš Hondo pa počez in hitreje do Poljanske ali Streliške ceste. Zato je tudi polna skritih kotičkov in bližnjih parkov, kjer se mladi predajajo užitkom ob smotkah.

Se pa poleg GURSa najde še ena storitev na tej sicer penzionistov in študentov polni ulici. Storitev, ki pride še najbolj prav v peščenem viharju, če se spomnimo zakaj imajo kamele trepalnice. Nenazadnje se je na Zemljemerski kaj lahko izgubiti. Ulice, ki čeznjo tečejo počez v kotu 90ih stopinj, zadnjem pravem ostrem, kaj zlahka zmedejo prijatelje prej omenjenih študentov ali posledično njihove dostave na študentske bone.

Ima pa en poseben potencial tale ulica. Na njej sta dve bajturi, ki prav kličeta po skvotanju. Glede na prihajajočo zimo se torej znajdite kot veste in znate.

Pa zdravi ostante! PiaN.