Na jami. 

Tokrat se iz ruralnih sel spet vračamo v prestolnico, ki kot vemo tudi ni čisto brez podeželanskega duha. Spet v njen najurbanejši ter obenem najkmečkejši del, Šiško. Spodnjo Šiško, v ulico oz. kar cel predel, ki ima hecno, vsaj fizikalno povsem nekonsekventno, paradoksalno in nemogoče ime. Na jami, namreč.

V Ljubljani je sicer najti en par jam, Župančičeva in Zelena, tudi so nekdaj, ob kontroverzi in ustavnem fiasku glede Titove ceste, padale ideje o Titovi jami. Če pomislimo na t.i. hudo jamo, bi bilo potemtakem zadoščeno tako komunističnemu krvosestvu kot domobranski krvi. Kakorkoli že, tudi ob nekoliko ekscentričnem dejstvu teh jamarskih poimenovanj, je naše pričujoče še posebej intrigantno.

Na jami. Hm. Na Rožniku gre fino skozi. Tudi na gradu. Nasploh z 'na' fino funkcionirajo hribi vseh vrst. In seveda Jesenice. Ampak jama? Tudi če bi reč po kakšnem gravitacijskem čudežu oblebdela, bi to še zmerom bilo nad jamo in ne na jami. Čudna so pota lingvističnih bedastoč, nam pa slednje samo priča, kako je edina čudežna, čudodelska stvar na tem svetu, ki aktivno udejanja protislovja in vsakršne nemogočnosti, prav – jezik.

Da se ne bomo preveč zatikali ob metajezikajočih rečeh, poglejmo, kaj Na jami pomeni v konkretni praksi. Gre za klasično kaotični diptih ljubljanskega zelenja in betona, tesno nagnetenih avtov, da ne moreš mirno do trgovine, ne da bi se moral po ozki cesti nonstop nekam umikat. In seveda zdaj že pregovorni čudoviti arhitekturski iztrebki. Indentične blokovske stolpnice, z zelenišči in malimi igrišči. Na drugi strani nizke butične bajte, kjer domujejo banke, štacuna in pajzl, nespremenjen od recimo sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V klienteli slednjega lahko drugo poleg druge občudujete absolutno raznolikost vseh generacij, pravi egalitarni raj, koder ima svoje bufetno mesto prav vsak individuum. Čefurske srednješolke, mlade mamice, bančni uslužbenci, lokalni kronik in navihane penzionistke na treh kvadratnih metrih.

V istem stavbnem sklopu, že na Celovški, velja omeniti nekaj nadstropen rjav kompleks, ki izgleda kot kak drugorazredni hotel iz Izole. In pradavni, kovinsko konstruirn reklamni stolpič, ki oglašuje verjetno že kakih trideset let neobstoječo firmo. Dlje od tega najamnega centra stavbarstvo in urbanizem postaneta še arbitrarnejša. Nekonsistentne in nesimetrične bajte so nametane kot bi jih raztresel potres ter seveda oranžen zmazek sodobnejše arhitekture nekoliko dlje, malo pred Osnovno šolo Riharda Jakopiča, kvadratast šolski gradbeni slog, ki ga delijo mnoge izobraževalne ustanove po bivši jugi. 

Skratka, gre za še enega od mnogih ljubljanskih predelčkov, kjer lahko fino bluzeči zgubljate čas, dihate in postajate eno z mestom, medtem ko se hipnotizirate z lokalnim življem, gugajočimi otroki, avtoritarnimi materami stare šole ter seveda upokojenci. Teh je zavidljivo ogromno in vsepovsodn največ, na banki, v trgovini, na cestah, Na jami kot taki. Morda gre omenit še lokalni merkator, ki je verjetno tudi v kategoriji merkatorskih grotesk ena najbizarnejših štacun sploh. Ne moreš iti v trgovino, ne da bi bil tam deležen kake scene. Manj kupiš, bolj je divji scenarij. Če vam je dolgcajt, pred pitjem in piknikom Na jami obvezno v tamajšnji merkator po pir.

Marsikatero bi lahko še rekli, pa nam žal zmanjkuje prostora in časa. O primernih lokacijah za objest, ljubljenje, krajo penzionističnih torb, splošni folklori ter seveda o grumovskih dogodkih v merkatorju Na jami. A to bi morda bolj sodilo v sestričensko rubriko Na robu. Dotlej.

 O Na jami je jamaril in jamral Matjaž