Ambrožev trg 

Se od nekdaj najde na desnem bregu Ljubljanice, kjer se diči par monumentalnih dreves in nekaj praviloma zasedenih klopc. Tam je tudi en falusni kip, posvečen sv. Ambrožu. O njem kasneje; najprej v zgodovin-jenje. 

Včasih je bil trg neprimerno večji, in ob vikendih je bilo ljudem tam prodajati prasice in slamo. Kako so bile včasih funkcije ‘združene’, priča to, da je bila na trgu gostilna, katere šefe je bil sam župan, ki je lastno gostilno kmalu tudi zaprl, saj so se obetali industrijsko- revolucionarni obrati. Beri:, beton, bloki, stolpnice et cetera, kar je nedvomno zmanjšalo fizično površino trga. Če ne veste, kaj je tista čudna futuristična okroglolična siva bajta tam v vogalu, naj povemo, da je to “ znamenita Severjeva garažna hiša (TGH-48) iz leta 1969, ki je tehnični spomenik.”

Trg je poimenovan po svetniku Ambrožu Milanskem, škofu, ki je živel okoli leta 400, ki pa je znan po svojih asketskih finticah in zavetju, ki ga je dajal revežem. Škofovsko službo je začel s tem, da je svoje zlato in srebro razdelil med reveže, nepremičnine pa cerkvam. Ko so mu očitali, da naj se ne zajebava z postom zaradi zdravja, se je mojster nasmehnil in dejal: “V preobjedenosti so že mnogi našli smrt, v postu pa še nobeden”. 

No, glede na to, da gre za škofa, bi lahko v njegovih besedah našli demagoške sledi: lačnim pridigati vzdržnost je tudi demagogija dandanašnjih dni. Bil je konzervativni klerikalec pač, ki je o devištvu pridigal s tako vnemo, da matere niso pustile svojih hčera v cerkev, da jim ne bi preveč zamoril. Populizem pa je sicer omenjeni škof sveti Ambrož udejanjal tudi z priročno radodarnostjo revnim in nesrečnim - bržkone je to tudi počelo razloga, čemu se še dandanes sreča na Ambroževem trgu toliko brezdomcev. 

Brezdomce na omenjenem trgu je avtor teh besed spoznaval tekom šolanja v Ljubljani; in pogovori z njimi so razkrili mnoge male skrivnosti tamkajšnjega uličnega življenja. Vsaka zima je pobrala najmanj enega člana poulične skupnosti in bila nesrečna usoda nepreštetih vrstah prstov. Tam se namreč mnogi znajdejo iz preprostega razloga, ker jim pač noben ne teži, če utapljajo svojo žalost in čemijo na klopicah. Priporočamo kramljanje, in, zakaj pa ne, tudi prijateljski zapitek z kakšnim članom, saj je kar neverjetno, kaj človek misli da ve, dokler tega ne izve iz prve roke. 

Summa Summarum: Ambrožev trg za razliko od Trga republike upravičeno nosi svoje ime, a ni več tako obljuden z nesrečneži kot nekoč ali pred desetimi leti - poleti pa se še vedno lahko nadejate dobre družbe na tamkajšnjih klopcah v sencah dreves. Morda se lahko nadejate tudi brezplačnega obroka, ki ga v prekrokanih jutranjih urah talajo lokalcem. Kar je nekega dne rešilo dan Bigi.