Šumi. Specialka.

Danes se poklanjamu Šumiju, tisti stari betežni bajti sred Ljubljane, ki je več ni. Razlog za to je seveda linearen tok misli, ki se je sprožil, ko je v avtorjevo oko padla vizija, prejkone prizor. In to je rana bivše staroogrske debeluhinje, ki je pretvorjena v pravi pravcati piknik parker plac. In to z plastičnimi trakci, nanešenim peskom, lužami in varnostnikom, pardon, redarjem vred.

Šumi, ta grda nakaza, ki so ji, in tako tudi nam, bog nam pomagaj, olajšali življenje s tem, da so jo korenito podrli in skorejda že izbrisali iz kolektivnega spomina. In naša urbano – antropološka misija bo dala, kakor se spodobi, nogo med vrata in rekla khm, khm.

Šumi, navodno tovarno bonbonov, so zgradili sredi 19ega stoletja v takozvanem stilu bidermajer. Taka je bajta ostala do svojega konca oziroma podrtja – malce napihnjena, ampak v skromni, malomeščanski štimungi. Z razvojem avtomobilskega prometa je bila zadnjih 30 do 40 let zamazana in nevredna pogleda. A pod zamazano, ušivo in drekasto šmirasto fasado se skriva kaj zanimiva sled mestnega življenja.

Prejkone, oziroma ko so verjetno preselili tovarno bonbonov Šumi nekam drugam, pa še prej, so tam živeli dičneži teh in onih sort. Menda je bil tam na stanovanju tudi bodoči nekdanji večni minister Rupel di Miramar, bojda pa je v pritličnih etažah obstajala tudi neimenovana gostilna, ki je služila predvsem bakanalijam takih in drugačnih sort običajnim partijskim dedičem in sinčkom, ki so tam menda tako razgrajali, da je morala celo policija dati za per, da je bil mer.

Za časa avtorjevega življenja pa je takrat, preden so jo podrli, okoli leta 2006, bil Šumi napol zapuščen in dodobra razpadajoč. Njegovo zadnje dvorišče je služilo predvsem temu, da so med glavnimi odmori šolarji vrle Vegove računalniške, prefinjene Srednje Glasbene in subverzivne Oblikovne hodili tja đojnte pohat. Tja so hodili tudi đanksi in druga težjekategorna živad, ki so tam puščali pripomočke v obliki špicaštih predmetov (kamor so jih hodili pobirat nadležne službe, ki so rezultate v številkah objavljale tudi v zdaj crklem Žurnalu). Nato so zemljo razrili druge vrste žličkarji in sicer arheologi, ki so dodobra premrcvarili emonsko kanalizacijsko omrežje.

Summa sumarum: Po svojem burnem notranjem življenju, ki je nedvomno veliko pripomogel k zgodovinski mestni dinamiki, je Šumi odnesel svoje temelje in grdo, zamazano in ničemur podobno fasado, ki si še grafitov ni zaslužila, v prah in v kolektivni spomin Ljubljančanov in drugih, ki se motajo tam okoli. In zdaj: nič. Parker plac. Z varnostnikom.

V Šumija in v njega okolico je parkat prodrl Biga.