Gremo na tekmo, gremo na pir
Bližnje poletje in topli dnevi, ki so se nakazali v minulih dneh, ob vseh drugih prijetnostih krepijo tudi željo po pivu. Požirek hladnega pira v takšnih dneh še kako paše tudi v metaforično in sicer ogretem ozračju športnih prireditev, a kaj ko je ta domačim športnim navdušencem zakonsko onemogočen. Prepoved točenja alkohola na športnih dogodkih je v Sloveniji v veljavi že več kot desetletje, diskusije o njeni smiselnosti pa je poleg toplejšega vremena obudil predlog o odpravi prepovedi. Ponovno aktualizirani prohibiciji alkohola na športnih prireditvah ni ubežal tudi tokratni Suspenzor, nešportna oddaja o športu na Radiu Študent. Za začetek pa kratek novičarski pregled minulega meseca.
Po suspendiranih novicah in kratkem glasbenem premoru se selimo v osrednji del današnjega, s pivom politega Suspenzorja. Pivo ter drug alkohol kot dopolnilo družbenemu življenju in ob najrazličnejši kulinariki opazen spremljevalec javnih dogodkov že dolgo postaja tarča različnih omejitev. Tudi in predvsem na področju športnih prireditev, kjer se zdravstvenim argumentom priključujejo drugi, alkohol postaja vse bolj težko dostopen. A malo kje kot v Sloveniji, kjer že debelo desetletje vlada popolna prepoved prodaje alkohola na tovrstnih dogodkih.
Pivske pipice je na podalpskih stadionih, dvoranah in ostalih tekmovališčih leta 2003 zaprl zakon o omejevanju porabe alkohola. Čeprav so bili nekateri nastavki v tej smeri storjeni že pred tem, v okviru leta 1998 sprejetega Zakona o športu, je prodajo in točenje alkohola na športnih dogodkih celovito prepovedal tako imenovani Kebrov zakon. Z njim je tedanji minister za zdravje Dušan Keber, če spomnimo, po lastnih besedah nameraval korenito poseči v bojda nemogoče slovenske pivske navade, med drugim tudi tako, da je radikalno omejil prodajo alkoholnih pijač. Na piko je vzel tudi športne dogodke, kjer naj bi bila glavna rekrutacijska točka za nove pivce, in jim, v nasprotju z vsemi ostalimi družbenimi in javnimi dogodki, onemogočil alkoholno ponudbo. Avtor prohibicije alkohola na športnih prireditvah, tedanji zdravstveni minister Dušan Keber, po 12 letih povzema razloge za ukrepe in pojasnjuje, zakaj vidi pivo na športnih tekmah še kot posebej nevarno.
Toda, če je omejevanje alkohola na množičnih javnih prireditvah v sozvočju s prohibicijsko logiko, ki so ji sledili ukrepi leta 2003, pa je nelogično razlikovanje med javnimi manifestacijami in pri tem izpostavljanje športa. Alkohol je v prav takšni in še večji meri kot športnih spremljevalec tudi drugih prireditev: festivalov, bolj ali manj urbanih veselic in drugih množičnih popivanj ob glasbeni spremljavi. Toda tovrstna folklora kakor tudi okolje večine športnih prireditev sta nekdanjemu ministru očitno tuja, zato postreže z neustrezno primerjavo dveh ekstremov.
Neenakopraven položaj športnih prireditev v primerjavi drugimi, ki, kakor bomo slišali v nadaljevanju, nosi številne posledice, je tudi eden od razlogov, da so v poslanski skupini Zavezništva Alenke Bratušek, krajše ZaAB, predlagali spremembe in vrnitev piva in drugih pijač z nizko vsebnostjo alkohola na športne dogodke. Vodja poslanske skupine ZaAB in predlagatelj sprememb, Jani Möderndorfer.
Po mnenju Alenkinega zavezništva, ki se pri tem naslanja na ugotovitev Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja, prepoved ni dosegla želenih učinkov, zato vidijo nadaljnjo prohibicijo alkohola na tekmah in drugih športnih dogajanjih kot nesmiselno. S spremembami zakona o omejevanju porabe alkoholnih pijač, kot jih predlagajo, bi bile alkoholne pijače z do 15-odstotno vsebnostjo alkohola ponovno dosegljive na športnih prizoriščih in ne le zgolj v njihovi okolici, kamor jih je prepoved izrinila.
Izpad finančnih sredstev pri prodaji alkoholnih pijač, ki so jih klubi in športne organizacije utrpele po uveljavitvi prepovedi, je eden od razlogov, da jih večina spremembe podpira. Med njimi je v prvi vrsti Nogometna zveza Slovenije, krajše NZS, katere predsednik Aleksander Čeferin nujnost vrnitve piva na stadione javno izpostavlja že dlje časa, prizadevanja za spremembo zakonodaje na tem področju pa je kot eno od prioritet izpostavil, celo v svojem programu za drugi mandat na čelu krovne nogometne organizacije. Generalni sekretar NZS Aleš Zavrl pojasnjuje, da so bili nogometni klubi po letu 2003 praktično odrezani od gostinske ponudbe na samih tekmah, zavoljo prepovedi točenja alkohola na športnih prireditvah pa je bilo tudi manj zanimanja za potencialne sponzorje iz pivovarske branže.
Po predlaganih spremembah zakona o omejevanju porabe alkohola, ki so po vložitvi v parlamentarno proceduro trenutno v medstrankarskem usklajevanju driblingu, bi imel možnost prodaje alkoholnih pijač sam organizator. Ta bi nato lahko potem pijačo prodajal bodisi samostojno bodisi dal storitev v najem zunanjemu gostinskemu ponudniku. Jani Möderndorfer.
Čeprav finančne učinke odprave prepovedi prodaje alkohola na športnih prizoriščih izpostavljajo kot ključne, zagovorniki sprememb za to niso predstavili konkretnih analiz oziroma številk, s katerimi bi podkrepili pričakovanja. K temu jih je pozval tudi Keber, a ker ni dočakal odgovora, se je izračuna lotil kar sam.
Keber skuša biti sarkastičen, toda dejstvo je, da se mora domači šport v životarjenju oklepati vsake drobtinice. Z izjemo najuspešnejših, ima večina klubov finančne težave že z nakupom opreme, prevozom in ostalimi tekočimi sredstvi. In prav takšni si z naslova prodanega piva obetajo kakšen evro več. Novinar Večera Jaša Lorenčič.
Kot smo slišali, pa si šport s spremembo zakonodaje o omejevanju porabe alkohola obeta tudi večji sponzorski odziv pivovarske industrije. Ta v okolju, kjer nima možnosti neposrednega reklamiranja in prezentacije izdelka tudi s prodajo, pač nima interesa. Tomaž Ambrožič, strokovnjak za športni marketing in direktor podjetja SV-RSA. Opravičujemo se za nekoliko slabši posnetek.
Sama prodaja alkohola seveda ni ključna, pač pa pivovarne pri sponzorstvu zasledujejo širši komercialni interes. To se je izkazalo tudi pri sodelovanju nemške pivovarne Veltins in nogometnega kluba Celje pred desetletjem. Kot pojasnjuje Ambrožič, v tistem času tudi član upravnega odbora celjskega kluba, so se Nemci, kljub prvotnim pomislekom zaradi prepovedi prodaje, zaradi cilja plasirati svoje pivo na slovensko tržišče na koncu odločili za sponzorstvo. Ponovno se opravičujemo za izjavo nekoliko slabše kvalitete.
Ob tržni nezanimivosti slovenskega športa si je težko predstavljati, da bi spremembe privedle do njegove pivovarske komercializacije. Priložnost bi utegnile iskati, kot je bilo rečeno, manjše, lokalne pivovarne, ki bi se s tem pridružile Skupini Laško. Ta ima s Pivovarnama Laško in Union eno vodilnih pokroviteljskih vlog v domačem športu, zato ne čudi, da se že dolgo zavzema za prodajo piva na športnih dogodkih.
Novi lastnik Laškega je, kot je znano, pred dnevni postal Heineken. Ta je bolj kot posameznim klubom zavezan k sponzoriranju velikih mednarodnih tekmovanj, kot je denimo nogometna Liga prvakov, zato se mnogi bojijo, da se bo podobno obnašal tudi v Sloveniji. A precej večja nevarnost je, da se utegne spremeniti sam način sodelovanja Pivovarne Laško in Uniona v slovenskem športu. Če je bil ta do sedaj v marsikaterem pogledu še precej mecenski, bo novi lastnik v kapitalistični maniri tudi v športu zasledoval zgolj in samo profit.
Zagovorniki prepovedi prodaje alkohola na športnih prireditvah vztrajno ponavljajo, da je alkohol glavni vzrok za nasilje na športnih prireditvah in da prohibicijski ukrepi zmanjšujejo tudi pojave huliganizma. Toda kot pojasnjuje Geoff Pearson z Univerze v Manchestru, ki proučuje vedenje množic na športnih prireditvah, takšne neposredne povezave raziskave ne potrjujejo.
Ob slišanem tako ne čudi, da uvedba prohibicije na športnih prizoriščih ni vplivala na sicer redke in benigne incidente na tekmah v Sloveniji. To priznava tudi policija, ki pa kljub temu nasilje še vedno povezuje z alkoholom. Vodja sektorja splošne policije pri Upravi uniformirane policije Tomislav Omejec.
Toda ob dejstvu, da policija obiskovalcev na športnih prireditvah in izgrednikov ne preverja z alkotesti, pač pa je ocena alkoholiziranosti policistova in kot taka subjektivna, so navedbe policije najmanj vprašljive.
Spremembe zakona o omejevanju porabe alkohola, ki jih predlagajo v Zavezništvu Alenke Bratušek, predvidevajo tudi več pooblastil za policijo v zvezi z alkoholom. Tako bi lahko obiskovalce preverjali z alkotesti, vinjene pa bi lahko iz športnih objektov tudi odstranili. Čeprav se zdi ukrep ob dejstvu, da je na tekmah vinjena le peščica obiskovalcev in da s tem, kot smo slišali, ni dokazano povezano nasilje, nesmiseln in pretiran poseg v zasebnost, pa je, v kolikor bi bila določena razumska meja*, precej bolj sprejemljiv kot subjektivno policistovo ocenjevanje, zaradi katerega že danes lahko ostanete pred vrati dvorane ali štadiona. Toda kljub temu policija temu delu predloga nasprotuje.
V Sloveniji je, kot smo že omenili, v veljavi popolna prepoved prodaje alkohola, s čimer smo na evropskem področju precejšnja izjema. Enako ureditev ob Sloveniji poznajo le še 3 države, medtem ko se mnogo ostalih raje zateka k delnim prepovedim, dovoljuje izjeme ali pa odločitev prepušča organizatorjem tekmovanj. Pivo lahko pijejo tudi gledalci na nekaterih tekmah v sosednji Hrvaški, kjer so sicer v boju proti huliganizmu serijsko sprejemali zakone, ki so tudi omejevali prodajo alkohola na tekmah. A ne popolnoma, zakon dovoljuje izjeme, no, tudi zaprte pivske pipice pa niso prinesle rezultatov. Hrvaški publicist Aleksandar Holiga.
Hladen pir je dosegljiv tudi športnim navdušencem v Angliji. Geoff Pearson.
V Nemčiji poznajo celo stadione, povezane na pivovod, v spet drugih primerih pa se, kljub temu da zakonsko ni prepovedan, o alkoholu na stadionih odločijo organizatorji tekme ali tekmovanja. To možnost bodo imeli, če bodo spremembe na tem področju dosežene, tudi prireditelji v Sloveniji, zanjo pa se je že pred časom odločila Evropska nogometna zveza, krajše Uefa, ki na tekmah Lige prvakov ne dovoljuje prodaje alkohola.
Športnii klubi in organizacije pod pritiskom zdravstvene politike in lobijev ter na drugi strani zaradi neosnovane bojazni pred incidenti, ki naj bi jih alkohol povzročil, skupaj s pivovarsko industrijo iščejo skupno točko, kjer imata oba korist. Da tukaj ni pravil, potrjujeta primera pivovarn Heineken in Budweiser oziroma Uefe ter Mednarodne nogometne zveze, krajše, Fife. Medtem ko Heineken kljub Uefini prepovedi prodaje alkohola brez težav sponzorira Ligo prvakov, pa je na drugi strani ameriška pivovarna z močnim pritiskom na Fifo dosegla točenje alkohola na štadionih med lanskim svetovnim prvenstvom, kljub temu da je to sicer v Braziliji prepovedano. Če se športne organizacije piva otepajo, pa se pivovarn ne.
Ko gre za alkohol, seveda težko ubežimo očitkom o njegovi zdravstveni škodljivosti. Tako je dvome o aktualnem predlogu, ki bi ponovno dovolil polnjenje pivskih čaš na športnih objektih, takoj izrazilo Ministrstvo za zdravje kakor tudi nekaj drugih zdravstvenih institucij. A pretirana skrb za gledalčevo zdravje se pri pivu tudi konča - gazirane pijače, čipsi, hamburgerji in ostala zdrava okrepčila, ki so dostopna na športnih dogodkih, ob pasivnem športanju očitno ne škodijo. Jaša Lorenčič.
Pretiravanje s posledicami, ki jih povzroča alkohol na športih prizoriščih, izvira iz precenjevanja njegovega pomena na samih športnih dogodkih. Predvsem pa kaže nezmožnost razumevanja popitja dveh ali treh vrčkov kot del športnega rituala in tradicije, ki se v tem pogledu pri večini in v svojem bistvu ne razlikuje veliko od drugih množičnih javnih manifestacij.
*popravljeno in/ali dopolnjeno.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj