Marina Gržinić: Kritika stališč dr. Gregorja Tomca, zapisanih v intervjuju za Delova Ozadja dne 13. 6. 2016 v zvezi z dogodki, povezanimi z Rogom in Mestno občino Ljubljana v času od 10. 6. 2016 do danes

Stališča v intervjuju, v katerem se Tomc sprašuje, ali gre tukaj res za javni interes – češ da so zahteve Rogovcev, ki so leta 2006 v centru Ljubljane zasedli zapuščeno tovarno, ki je tam samevala najmanj 15 let, nelegalne –, moramo takoj analizirati. Gre za novo razmerje sil in logiko v javnem diskurzu in množični medijski realnosti Slovenije. To razmerje odpre številna vprašanja, jaz pa se bom osredotočila le na dve, ki sta po moji presoji najbolj zaskrbljujoči.

PRVIČ:

Rogovci so leta 2006 zasedli prostor Tovarne Rog v Ljubljani, ki je ležal zapuščen najmanj 15 let, in v njem zgradili platformo za pogovore, ustvarjalnost in tudi oblikovali prostor za aktivne pozicije izbrisanih, migrantov ali ultraprekarnih umetnikov. Tomc, vsaj tako pravi podnaslov intervjuja, trdi, da so tisti, ki so zasedli Rog, le srednjerazredni, dobro stoječi posamezniki z veliko časa na razpolago, ki v življenju itak nimajo kaj početi. Vprašanje, ali je zasedba Roga v interesu javnosti, zato postane akutno, saj o Rogovcih sodi nekdo, ki naj bi zgodovinsko (nekoč je Tomc veljal za propunkerja, alternativca) delil tako rekoč podobno mesto izjave. Še več, Tomca skrbi, da je na udaru privatna lastnina, ki pa je alfa in omega neoliberalnega kapitalizma. Da bi nas še dodatno »ozavestil«, poda primerjavo med zasedbo Roga in Rogovci (ki pa sedaj nočejo mirno in takoj zapustiti Roga, »potem ko so tako dolgo zastonj (!) uživali dobrote pravega lastnika zapuščene tovarne župana Jankovića«) z nekom, ki se vseli v zapuščeno privatno stanovanje in ga potem noče zapustiti. Še več, slednji terja, tako Tomc, podobno kot Rogovci, lastninsko pravico na osnovi nezakonite zasedbe. Tomc v visoko moralizatorskem slogu sedaj nastopa kot branitelj interesov kapitala.

Torej, primerjava s stanovanjem slehernika, ki naj se sedaj še kako boji, kajti šlo naj bi za rogovski precedens – kar naj bi pomenilo, da bo vsak od nas, ki ima privatno stanovanje, ostal brez njega, ker se ga bodo polastili brezdelneži –, je povsem privlečena za lase. Da bo jasno – gre za dve popolnoma različni zadevi. Tovarna Rog je v rokah župana javna lastnina nas vseh, tj. meščanov Ljubljane. Tudi preden je prešla v roke mesta, je bila družbena lastnina naših mam in očetov ali je pripadala ljudstvu socialistične Slovenije. Potem so prišli na vrsto menedžerski prevzemi, prodaje in izčrpavanje tovarne do njenega popolnega propada. O javni lastnini danes, navkljub diktatu kapitala, odločamo tudi mi, meščani Ljubljane, ki plačujemo v mestno blagajno, in prav tako Rogovci, ki so Tovarno Rog iz zapuščene in propadajoče mestne sramote z lastnim delom spremenili v uporabno in pomembno mesto javnega, odprtega diskurza.

A dr. Tomc, nekoč levičar, vsaj na prvi pogled, in punkerski ideolog, je zavzel drugačno pozicijo kot Rogovci. Janšisti se tega, kar se dogaja z Rogom, tako in tako izogibajo na veliko, ker ne morejo stopiti v bran ne eni ne drugi strani, saj sta iz njihovega zornega kota obe najhujše zlo. Torej se je angažiral nekdo, ki je na listi župana Jankovića. To ne bi bilo nič posebnega, če dr. Tomc ne bi veljal za nekaj posebnega, saj naj bi nekaj desetletij nazaj zastopal interese delavske socialistične mladine, ki je v punkerskem slogu in kot punker odlično analizirala dogajanja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja – kritično in poetično. Skupaj sva celo sodelovala pri zborniku Punk je bil prej!

Ponavljam, gre za dve različni obliki lastnine, ki ju ne moremo primerjati. A da je vendarle bojazen lastnikov privatnih stanovanj na mestu, kaže neki drug primer. V resnici je danes stanovanje, ki ste si ga z velikanskimi napori kupili od nekoč javnih gradbenih podjetjih, ki so bila v stečaju ali tik pred njim, a stanovanja niste takoj vpisali v zemljiško knjigo na svoje ime, postalo zastavek na seznamu upnikov, ki se sedaj borijo, da pridejo do drobtin in torej tudi do vašega stanovanja. To pa je zares odtujitev privatne lastnine zaradi povsem gnile zakonodaje in neurejenega stanja v državi.

Nasilje, ki so ga izpeljali (ne)znanci nad Rogovci ne preseneča, saj je prav ta mit zaščite privatne, a javne lastnine, odtujene in sprivatizirane v vseh teh desetletjih, v njenem ozadju; pozabili smo, kako je tisto, kar je bilo nekoč družbeno, postalo privatno prav z nasiljem razlaščanja, ustrahovanja, obubožanja. To bi nas moralo zares skrbeti.

In če drži Tomčeva izjava, da so tam privilegirani otroci meščanov, kako to, da starši niso šli na ulice in zahtevali zaščite lastnih otrok, ki so jih napadli (ne)znanci? Saj smo teh zahtev še kako navajeni … Ker je resnica drugačna! V Rogu so predvsem izbrisani, borci za pravice, migranti, prekarizirani kulturniki, ki nimajo svojih mam in očetov v neposredni bližini! Zato jih ni na ulici, niti v medijih, da bi rekli dost' 'mamo tega nasilja in dost' 'mamo te »bolane Ljubljane«.

To nasilje pa je prepoznalo prav sodišče, na katerega se na vse pretege sklicujejo varuhi privatne lastnine. Ta pa z Rogom pravzaprav nima nič, saj tukaj govorimo o javni lastnini v procesu divje privatizacije.

Kot državljani Slovenije in meščani Ljubljane imamo za interes skupno dobro, odprto mesto in čimmanjša pavperizacija in golo neoliberalno potrošništvo. Želimo si javno dobro, kjer bo vsebina še kaj štela in kjer bo javno omogočalo kritičen diskurz, da bomo vsi – tako državljani kot nedržavljani, a živeči tukaj – deležni dostojnega življenja.

DRUGIČ:

Drugi močno zaskrbljujoč moment je, in to znova poudarjam, da se je v bran interesov kapitala podal nekdo, ki je nekoč zastopal neki drugačen pogled na kulturo. To, da je dr. Tomc na listi župana Jankovića v mestnem svetu, ni problem, pač pa je problematično Tomčevo nekdanje zgodovinsko mesto. Vse, kar je bilo nekoč zadeva kritičnega diskurza, je sedaj v figuri dr. Tomca postalo le slaba šala in implicira, da če je prišlo do tako radikalnega zasuka, potemtakem so tudi zahteve Rogovcev le nekaj trenutnega, hipnega in apolitičnega. Nekaj s čimer – kot to lahko pokaže Tomc – lahko trgujemo, se spozabljamo, v smislu nekoč smo govorili eno, danes pa je vse to le še igra brez osnove. Tomčev javni nastop v bran kapitala proizvaja zmedo in šele v splošni ideološki zmedi je enostavno opraviti razlastitveno obliko akumulacije in izterjati profit.

Zasedba Roga in zgodovina te zasedbe pa nam govorita nekaj drugega – da je danes v času popolne apatije in prepustitve javnega dobrega v povsem neoliberalne vode profita, ki mu ni mar niti za kulturo, še manj pa za tiste živeče tukaj in zdaj, vztrajnost Rogovcev, njihov človeški in institucionalno-pravni kontekst nekaj izjemno pomembnega. Če še Rog pade, ko nam v javnosti spodnašajo tla kritičnega diskurza z diabolično moralo za kapital in njegove oblike privatizacije, potemtakem se bomo znašli v vakuumu. Še več – pred seboj vidimo oblikovanje nove taktike ustvarjanja popolne politične apatije in popolne imobilizacije našega življenja, ko nam hočejo vzeti možnost javnega mišljenja, možnost odpora, možnost zavzetja pozicije in možnost zahtevati drugačne pogoje življenja, dela in ekonomije tukaj in zdaj.

A navsezadnje to ne preseneča, saj gre za posebne procedure strukturalnega rasizma, ki ga že desetletja, od osamosvojitve Slovenije dalje, izpeljuje ta mlada država nad svojimi državljani in tistimi, ki jih ne priznava kot takšne ali pa jih je proizvedla kot drugorazredne ali nedržavljane. Linija je nazorna: izbrisani, južnjaki, delavci, migranti, LGBTQI-populacija, Metelkovci prej, Rogovci zdaj. To so najbolj očitne politične figure, na katerih se je in se še vztrajno izvaja rasistična in razredno ter policijsko in večinsko hegemona nasilna »politika« (ta mora biti v narekovajih, kajti to ni veščina upravljana, ampak le oblika turboustrahovanja, pritiskov, razlaščanja) turboneoliberalne države Slovenije.

dr. Marina Gržinić, znanstvena svetnica, FI ZRC SAZU, Ljubljana