Evropski stari vek se je začel majati v času, ko se je v rimski sužnjeposestniški družbi razmahnilo krščanstvo, ki je uspešno nagovorilo obupni položaj sužnjev. S krščanstvom se je začela počasi širiti tudi pismenost. Postopoma so se začeli pojavljati šole in samostani – središča pismenosti in slovstva. Smoter izobraževanja se je iz znanja in dobrega govorništva zasukal v smer bogoslužnosti. Pouk, ki je vedno bolj zahajal v dogmatičnost in formalizem, je napovedoval dolgočasni srednji vek, o katerem bomo več povedali v tokratni oddaji.

V začetku srednjega veka je antične vrednote poteptala cerkev - krčanska fevdalna velesila. Antični ideal o skladnem razvoju duše in telesa je zamenjalo pripravljanje na onostransko življenje. Vrednote, ki jih je zagovarjala cerkev, so bile pokorščina, potrpežljivost, delavnost in vzdržnost. Sveto pismo je bilo glavna avtoriteta, središča znanja pa samostani s svojimi prepisi knjig.

Nekaj razgibanosti v sicer suhoparno obdobje brez pomembnih pedagoških misli je v osmem stoletju vnesel vdor Arabcev v Španijo. Arabci, oplojeni z višje razvitimi kulturami podjarmljenih ljudstev, so v Evropo ponovno zanesli nekaj antičnih misli ter nova znanstvena dognanja na področjih medicine, astronomije in filozofije. Ustanavljali so tudi muslimanske šole, kjer so se otroci opismenjevali. Poleg začetnih šol so imeli tudi višje, kjer so se poleg bogoslovja učili tudi nekaj fizike, matematike, astronomije in medicine. Te šole so bile nekakšni zametki kasnejših univerz v Evropi in so vplivale na razvoj nove filozofske smeri sholastike.

Sholastika je bila odgovor na razvijajoče se gospodarstvo in kulturo, ki ju je cerkveni misticizem takratnega časa preveč omejeval. S sholastično filozofijo so v cerkvi želeli uskladiti razum, ki so ga prinesla na novo odkrita stara znanja iz antike in arabskega sveta, ter vero. Pozitivna stran tega je vsekakor bila vsaj nekolika večja logičnost verskih dogem in smisel za filozofijo.

Cerkev si je zaradi interesa po vzgoji svojega naraščaja v šolstvu zagotovila monopol, seveda pa to ne pomeni, da je šlo za splošno obvezno šolstvo. V srednjem veku prevladuje stanovsko šolstvo, ki je bodisi cerkveno, fevdalno ali mestno. Cerkev je ustanavljala samostanske, stolne in župnijske šole. Slednje so bile najslabše organizirane in namenjene dečkom iz župnij. V njih so poučevali župniki ali cerkovniki. Učili so brati cerkvene knjige v latinščini, pisati in peti cerkvene latinske pesmi in molitve.

Bolje so bile organizirane samostanke in stolne šole. Njihov namen je bil vzgoja menihov, čeprav so sprejemali tudi take, ki to niso imeli namena postati. Poučevali so menihi z veseljem do vzgojnega dela. Glavni učni predmet in tudi učni jezik je bila latinščina. Obstajali so tudi ženski samostani s svojimi šolami. Ko so obdelali snov župnijskih šol, so se v samostanskih in stolnih šolah posvetili še gramatiki, retoriki in dialektiki, kasneje pa še matematiki in glasbi.

Vsebine so bile prežete z vero. Astronomijo so uporabljali za izračunavanje verskih praznikov, geometrija je bila pomembna za cerkveno arhitekturo, pri aritmetiki so pri enojki govorili o enem in edinem bogu. Pouk je bil individualen in je temeljil na mehaničnem pomnjenju. Šolskega leta in razredov tedaj niso poznali.

Z naraščanjem mestnega prebivalstva so se povečale tudi potrebe obrtnikov, trgovcev in uradnikov po znanju, zato so se, kljub cerkvenemu kljubovanju, v dvanajstem stoletju v večjih mestih pojavljale mestne šole, ki so jih upravljale mestne samouprave. To so bile nekakšne poklicne šole, kjer so se učenci učili pismenosti in računanja. Hitro, zlasti v zasebnih mestnih šolah, je latinščino zamenjala materinščina kot učni jezik.

Svoje vzgoje so bili seveda deležni tudi posvetni fevdalci. Pri njih je bila poudarjena predvsem vojaško-telesna vzgoja. Učili so se sedem viteških umetnosti in vrlin: jezditi, plavati, ravnati s kopjem, mečevati se, loviti, šahirati in zlagati poezijo. Pri fevdalcih govorimo o sistemu viteške vzgoje. Ta se je začela s sedmimi leti, ko je fevdalčev sin postal paž – odšel je k fevdalnemu gospodu in se učil navad ter običajev plemiške družbe, kjer so mu vcepili vdanost do fevdalnega gospoda. S štirinajstimi je postal oproda – nekakšen fevdalčev pomočnik, z enaindvajsetim letom pa je postal vitez. Ta čas je bilo veliko fevdalcev nepismenih.

To pa se verjetno ne bi zgodilo, če bi obiskovali univerze, ki so se ustanavljale na prelomu iz dvanajstega v trinajsto stoletje. Univerze so bile ponavadi sestavljene iz štirih fakultet. Uvajalna je bila artistična, ali v prenesenem pomenu filozofska, kjer so se učenci učili matematike, geometrije, geografije, zgodovine, filozofije, psihologije, in sicer po Aristotelu. Pogoj za vpis je bilo znanje osnovne latinščine, kar je omogočalo vpis že celo trinajstletnikom. Nato pa so se lahko vpisali naprej na teološko, medicinsko, kanonsko ali pa civilnopravno fakulteto.

Prve univerze so nastale v Parizu, Bologni in Salermu. Bile so nekakšne korporacije učiteljev in učencev ter tvorile nekakšno skupino, podobno tedanjim cehom, z namenom branjenja svojih interesov. Ker so bile podvržene muham lokalnih cerkvenih ali posvetnih veljakov, so univerze izvedle spreten manever, se podredile papežu, ki je bil primerno oddaljen, in v zameno za čislanje papeža pridobile tri temeljne avtonomije, iz katerih izhaja avtonomija univerze danes.

Univerze so si z dekretom papeža pridobile upravno avtonomijo. Poleg svojih zakonov so imele tudi svoje sodišče in zapore, kamor so zapirale disidente na njihovem območju, zaradi česar se je velikokrat vnel tudi spor med mestno in univerzitetno policijo glede pristojnosti. Univerze so si pridobile tudi davčno avtonomijo in se tako otresle bremena davkarjev lokalnih veljakov. Če izvzamemo absolutno avtoriteto papeža, Svetega pisma in boga nad znanjem, pa je najpomembneje, da so si univerze pridobile vsebinsko avtonomijo.

Pouk na univerzah je potekal v obliki branja lekcij in ponavljanja snovi. Temeljno znanje se je gradilo na razlaganju knjig. Ni šlo za razreševanje problemov, ampak za posredovanje znanja.

Univerze so sčasoma postale pomembna politična ustanova in so pomenile višek tedanjega intelektualnega razvoja Evrope. Ker je povsod potekal pouk v latinščini, predmeti pa so bili v bistvu katalogi enih in istih knjig, se je razvilo tudi študentsko migriranje med univerzami, lahko bi se reklo, da je šlo za nekakšno „praerazmus“ študentsko izmenjavo.

Študentje so zaradi varnosti potovali v večjih skupinah, spontani produkt takega druženja pa je bilo sproščeno ustvarjanje. Nastala je vagantska umetnost, pri čemer so znane predvsem poezije, ki posežejo tudi po za tisti čas popolnoma nesprejemljivi perverziji – seveda v latinskem jeziku.

V štirinajstem stoletju se z razmahom mest in lažjega dostopa do novih znanj fevdalna družba začne rahljati. Cerkvene dogme popuščajo. Začnejo se kresati iskre med cerkveno in posvetno oblastjo. Poveča se gospodarska produkcija, ustanavljajo se manufakture, ki prinašajo več presežkov. Vse to odpre nišo buržoaziji, da utrdi svoj položaj, kar zaznamuje prihajajoče obdobje humanizma in renesanse.

Vendar pa bo na krajšanje tega obdobja zgodovina treba počakati do nadaljnjega.

Zgodovino krajšal Kuki