»Redke moderne ideologije so tako muhasto vseobsegajoče, romantično obskurne, četudi intelektualno površne ter posedujejo tako veliko verjetnost za povzročitev naslednje svetovne vojne, kot teorija geopolitike«. Misel novinarja Charlsa Cloverja iz leta 1999 šele prek trenj na vzhodu Ukrajine pridobiva svojo polno razsežnost. Sicer smo se namerno izognili debati o teoriji geopolitike, zato smo za kratek oris povprašali Zlatka Šabiča, profesorja mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede.

Politična teorija geopolitike, je skupaj s politologijo in teorijo mednarodnih odnosov obdobje hladne vojne označila z bipolarnostjo - torej obstojem dveh, ideološko si nasprotujočih, polov. Po propadu Sovjetske zveze in koncem bipolarnosti se porajajo dve miselni struji. Ena govori o enopolarnem svetu, oziroma hegemonijo Združenih držav Amerike, medtem ko druga svet opredeljuje kot multipolaren. V slednji verziji je Amerika sicer edina velesila, vendar mora soobstajati z ostalimi centri moči v svetu.

Ne glede na opredelitev o uni ali multipolarnosti zadnjih dveh in pol dekad - obe struji podobno razlagata trenutne premike v svetu. Glede na prvo je konec ameriške unipolarne moči, po drugi pa se kaže vedno večja realpolitična multipolarnost sveta.

Ukrajinska situacija je neposreden odraz razmerja moči. Četudi ukrajinski predsednik ne more razglasiti vojne proti Rusiji, saj Mednarodni denarni sklad ne sme s posojili zalagati države v vojni, lahko uporablja ostro retoriko. Po drugi strani se v trenutni fazi boj odvija na informacijskem področju. Za trenutek poglejmo nastanek krize na Maidanu. Nesporno je, da so bili protesti vsaj spočetka ljudska vstaja, takorekoč upor proti zgodovini kradljivih režimov. Vendar je situacija eskalirala po zaslugi desnih radikalcev in ne odstavljenega predsednika Janukoviča. Dokaz za slednje je pogovor med bivšo evropsko kvazi-zunanjo ministrico Catherine Ashton in estonskim zunanjim ministrom. Slednji ji pove, da je na protestnike in policijo streljala ista skupina ljudi. Ashtonovo detajli ne zanimajo. Od tu naprej lahko govorimo o propagandi na obeh straneh. Kakor ruska stran morebiti pretirava z obsegom ukrajinskega neonacizma, po drugi strani o njem v etabliranih medijih zahoda ni polemike.

Slednje je le en primer preširoke zgodbe, da jo v celoti obdelamo tu. Nadaljujmo z dejstvom, da so pri vzpostavitvi trenutnega režima v Kijevu pomembno vlogo igrali in igrajo Američani. Še zadnjič Porošenkovega pred ameriškim kongresom:

Glede na uradne izjave Washingtona se ukrajinsko vojsko že dlje časa zalaga z nesmrtonosno pomočjo. Hotenja ukrajinske strani po prejemanju orožja je izrazil že ukrajinski predsednik v svojem govoru pred ameriškim kongresom septembra. Glede na dokumente podane v javnost s strani Kiber Berkuta, je čezlužniška administracija po novem pripravljena dostavljati orožje. Spisek želja ukrajinskega obrambnega ministrstva zajema 400 ostrostrelskih in 2000 jurišnih pušk, 720 minometov, 200 možnarjev, 420 protitankovskih raket in 150 Stinger raket. Predvsem želja po slednjih je zanimiva, saj so Stingerji namenjeni za klatenje letal in helikopterjev. Glede na to, da uporniki ne posedujejo zračnih sil se poraja uganka, proti komu jih namerava ukrajinska vojska uporabljati?

Dokumenti prav tako kažejo obseg ameriškega financiranja ukrajinskega vojaškega udejstvovanja. Poleg večmiljonske pomoči obrambnemu ministrstvu, se govori o več-stotisočih dolarjih nakazanih na osebne račune ukrajinskih oficirjev. Dvomljivo stanje ukrajinske vojske odraža tudi dokument, po katerem naj bi ukrajinsko vojaško ministrstvo Pentagon prosilo za plačilo hrane za svoje vojake. Pomembno dejstvo celotne zgodbe je seveda neupoštevanje mednarodnega prava in konvencij Združenih narodov, ki prepovedujejo zalaganje kriznih območij z orožjem. Seveda se tu ne sme delati utvar, saj “de facto” isto stvar počne tudi Ruska federacija, ki pomaga upornikom na vzhodu.

O vplivu tujcev na delovanje ukrajinske politike je zanimiva tudi najnovejša novica. Ukrajina je trem tujcem iz Litve, Gruzije in ZDA v enem dnevu podelila državljanjstvo. Čemu? Ker so ministri sveže vlade. Ko torej ruska stran Američanom očita vmešavanje, se težko trdi, da ni zraven tudi malo resnice.

Eden od ameriških ciljev provokacije naj bi bila razdvojitev vez med Evropsko unijo in Rusko federacijo, povedano drugače - stara celina naj se popolnoma naveže na čezlužje. Po mnenju Alexandra Libmana, raziskovalca Nemškega inštituta za mednarodne in varnostne zadeve, je nemška politika izjemno razočarana nad ruskim delovanjem.

Današnji oris je le bežen spoprijem s širino situacije. Za boljši vpogled mora vsak zainteresiran posameznik sam na lov za približek resnice, stoječ na stičišču ruske in zahodne propagande. Nedvomno pa se svet, ne le v okviru akademske masturbacije o drugi hladni vojni, nahaja v času tektonskih zasukov globalnega razmerja moči.

Izjave se nahajajo v posnetku oddaje.

Link do Porošenkovega nagovora ameriškega kongresa.

Celoten intervju s Vladimirjem Putinom na nemški državni televiziji ARD.