Španijo je trenutna svetovna finančna in gospodarska kriza udarila močneje kot večino drugih evropskih držav. Leta 2008 se je razpočil nepremičninski balon, kar je popeljalo državo v recesijo, posledica pa je več kot 20-odstotna brezposelnost, najvišja v Evropski uniji. Brezposelnost med mladimi do 30 let je še precej višja, bliža se 50-im odstotkom. Socialistična vlada išče izhode iz krize na istem mestu kot vse druge v uniji. Da bi znižala javni primanjkljaj, je že ali pa še bo uvedla varčevalne ukrepe, ki vključujejo znižanje plač v javnem sektorju, zamrznitev pokojnin, krčenje socialnih pravic, zmanjšanje nadomestila za brezposelnost, obetajo se privatizacije javnih storitev in podobno. V takšnih razmerah potrebujeta vlada in politika nasploh toliko večje zaupanje, da lahko prebivalcem znova prodata že tolikokrat prodano zdravilo. A če je aktualna kriza kaj razkrila, je to prepletenost političnih in finančnih elit, ki so krizo v morju deregulacije in pohlepa pravzaprav ustvarile. Kot da niso ravno banke najbolj odgovorne za nastalo situacijo, se vse vlade po diktatu ali zaradi groženj mednarodnih finančnih institucij odločajo milijarde evrov pomoči nameniti prav njim, češ da je od njih odvisno okrevanje gospodarstva.

Odločitve, sprejete v nerazumljivem jeziku finančnih trgov, ki imajo kot posledico vsem dobro razumljivo brezposelnost, revščino in bedo, se tako v posmeh izrazu demokracija sprejemajo daleč stran od širokih množic, ki bodo najbolj občutile tako imenovane ukrepe za izhod iz krize. Moč vladajočih je vselej odvisna od občutka nemoči vladanih, zadnji dogodki v Španiji pa dajejo slutiti, da je, tako kot demokracija, tudi nemoč zgolj iluzija. Govorimo o gibanju, ki se ga je prijelo ime 15. maj. Na ta dan so se namreč po več mestih v Španiji zgodili spontani množični protesti proti slabemu gospodarskemu stanju v državi, ki pa so se že na začetku prelevili v gibanje z zahtevami po spremembi obstoječe kapitalistične družbene ureditve. Gibanje 15. maj, sestavljeno iz različnih organizacij in nešteto posameznikov, ki se imenujejo „ogorčeni", zahteva doslednejšo delitev oblasti, bolj direktno politično participacijo državljanov in državljank, boj proti korupciji, ukinitev privilegijev politične elite. Krivca za gospodarske težave tako vidi predvsem v finančnih institucijah, etablirano politiko prepoznava kot njihovo orodje, krizo pa označuje za prevaro. Gibanje se je torej sprožilo 15. maja, ko je platforma „Resnična demokracija zdaj" po večmesečnih pripravah organizirala proteste.

V oddaji gostimo aktivista Pabla Gómeza, predstavnika platforme Resnična demokracija zdaj, Fabia Gándara, in novinarko ter soavtorico knjige o gibanju „Glasovi 15. maja", Ano Requeno Águilar.

Celotno besedilo oddaje in posamezne izjave najdeš tukaj.