Niti ena manj, smrt patriarhatu

- Začenjamo s komentarjem: Niti ena manj, smrt patriarhatu - 25. novembra so ob svetovnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami po svetu potekali številni feministični protesti proti nasilju nad ženskami. Dan obeležuje umor sester Mirabal, ki jih je 1960 zaradi upora proti diktatorskemu režimu Rafaela Trujille v dominikanski republiki umorila tajna policija.

https://nonunadimeno.wordpress.com/2023/11/07/transfemministe-ingovernab...

https://www.landandfreedom.gr/el/agones/1416-kalesma-25-noemvri-enantia-...

- V osrednjem delu intervju z gibanjem Non Una di Meno iz Trsta: v sklopu mobilizacij 25. novembra se je v Trstu zgodila zasedba Consultori-a - družinske svetovalnice in zasedba univerze.

- Zgodovinski opomnik ob 170 obletnici rojstva Ericca Malateste

- Napovedujemo: 

*Petek, 8. december 2023, ob 20h, A-Infoshop, AKC MM - Infokafana: ANARHISTIČNI POGLEDI NA PALESTINO   

Najprej si bomo ogledali film Land&Freedom, ki vleče vzporednice med antikolonialističnimi boji Palestincev in kanadskih staroselcev, nato pa še krajša posnetka iz trenutne vojne v Palestini. Po koncu sledi diskusija. Na voljo bodo tudi aktualni anarhistični zini o izraelski okupaciji in bojih okrog nje, tiskane izjave palestinskih anarhistov iz gibanja Fauda in še kaj.

** Osmrtnica: Preminul je Afredo Maria Bonanno (1937 - 2023), italjanski anarhist, zagovornik insurekcionizma, nazadnje, zaradi ropa banke v grčiji, aretiran leta 2009.

*** 6. decembra v grčiji obeležujejo obletnico umora Alexandrosa Grigoropoulosa, leta 2008 umorjenega s strani policije - umor je zanetil iskro vstaje v obdobju velike ekonomske krize, ki je resno zamajala temelje grške države in leta 2012 preskočila k nam - Anarhistična pobuda Ljubljana je takrat zapisala: Danes grčija, jutri vsa evropa

*****************************************************************************

Niti ena manj, smrt patriarhatu

25. novembra so ob svetovnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami po svetu potekali številni feministični protesti proti nasilju nad ženskami. Dan obeležuje umor sester Mirabal, ki jih je 1960 zaradi upora proti diktatorskemu režimu Rafaela Trujille v dominikanski republiki umorila tajna policija. Simbolno je postal dan boja proti nasilju nad ženskami najprej v Latinski Ameriki in se nato razširil po vsem svetu.

Tudi letos je bil 25. november dan številnih feminističnih protestov v raznih geografijah. V italiji so potekali protesti transfeminističnega gibanja Non una di meno – Niti ena manj. Že osmo leto zapored so se podale na ulice proti nasilju, ki je vsakodnevna realnost številnih. Pod geslom “Neukrotljive transfeministke proti patriarhalnemu nasilju” se je v Rimu in Messini ter nekaj drugih mestih zbralo preko pol miljona feministk iz cele italije.

Kot so napisale v pozivu k demonstraciji, protest ni prostor za strankarske simbole in prazne politične obljube, temveč je prostor skupne jeze in boja proti nasilju patriarhata. Poudarile so, da rešitev izpod nasilja ne more priti od države, ki na spolno nasilje odgovorja z višanjem kazni in poostrenim nadzorom. Medtem ko na trge in ulice namešča biometrične kamere pa ukinja socialne dodatke in krči sredstva centrom za boj proti nasilju, promovira ter utrjuje konservativne in patriarhalne ideje tradicionalne družine ter ženske vloge v njej.

Rešitev izpod nasilja ni mogoče pričakovati od države, ki varnost naših teles izkorišča za mobilizacijo rasističnega diskurza, za zapiranje mej, deportacije in gradnjo novih migrantskih kampov po mediteranu. Ta ista država, ki govori o boju proti nasilju, istočasno vlaga milijone v vojaško industrijo in načrtuje nove vojaške baze ter s pošiljanjem orožja aktivno sodeluje v vojnih agresijah, od ukrajine, do Palestine.

Proti nasilju, kapitalu in državi so se na ulice Soluna in Aten podale tudi grške feministke. Kot je zapisala Skupina proti patriarhatu Anarhistične politične organizacije – federacija kolektivov APO, je »nasilje na podlagi spola sistemsko nasilje in je sestavni del državne in kapitalistične brutalnosti. Državne institucije, ki arogantno trdijo, da skrbijo za izkoreninjenje nasilja nad ženskami, so iste, ki dnevno reproducirajo njihovo zatiranje in izkoriščanje. Po eni strani storilce vzgajajo, spodbujajo, oborožujejo in na koncu prikrivajo ter opravičujejo dominantne vrednote, po drugi strani pa so prav državni mehanizmi tisti, ki izvajajo nasilje na podlagi spola.«

Tako v italiji, kot v grčiji, 25. november ni bil namenjen le komemoraciji vseh umorjenih, ampak dan boja in solidarnosti. Solidarnosti z vsemi, ki doživljajo patriarhalno nasilje. Z vsemi, ki doživljajo nasilje in umirajo na mejah trdnjave evrope, ter z vsemi, »ki se borijo in soočajo z državno represijo in paradržavnim nasiljem, tistim, ki se z ramo ob rami zoperstavljajo sistemu, ki ohranja, spodbuja in uzakonja nasilje na podlagi spola«. Z upornimi zapatistkami, borkami v Rojavi, z ženskami v iranu, mehiki in Palestini.

Rešitev iz patriarhalnega nasilja ni v državi, katere edini odgovor na nasilje, je še več nasilja. Odgovor na nasilje je lahko le upor. V domovih, na ulicah, v šolah, na delovnih mestih, povsod. Upor proti prevladi nad telesi in teritoriji, za drugačen svet, ki bo v nasprotju s patriarhalno in kapitalistično logiko osvajanja in uničevanja. Za svet enakosti, svobode in solidarnosti, svet brez zatiranja in izkoriščanja. Za svet v katerem smo vse žive in svobodne, naša življenja pa vredna. Ne le 25. novembra, ampak vsak dan. Niti ena manj!

**************************************************************************************

Zgodovinski opomnik ob 170 obletnici rojstva Ericca Malateste

“ …mi hočemo anarhijo, to je družbo, ki naj bi slonela na svobodni in prostovoljni vzajemnosti, v kateri naj bi nihče ne smel uveljavljati svoje volje nad drugimi in bi vsi lahko delali, kar bi hoteli in bi prostovoljno prispevali k splošni blaginji. Anarhija ne bo dokončno in vsesplošno triumfirala, dokler bodo še taki, ki bi ukazovali in taki, ki naj bi ubogali in ne bodo znali ceniti prednosti, ki jim nudi solidarnost in ne bodo znali organizirati socijalno živeljenje tako, da ne bo v njem več sledu nasilja in vsiljevanja…”

“Ne gre za to da ustvarimo anarhijo danes, jutri ali čez deset stoletij, temveč moramo iti anarhiji naproti danes, jutri in vedno”.

Tako je leta 1899 zapisal Ericco Malatesta, na katerega se spominjamo ta teden, saj se je 4. decembra izteklo 170 let od njegovega rojstva.

V naši oddaji smo ga že obravnavali, zato se bomo tokrat nekoliko bolj osredotočili na njegovo konkretno pisanje. Čeprav je Malatesta, recimo temu, zaslovel po svojih organizatorskih sposobnostih - bil pristaš tako imenovane “aktivne propagande” in je vpleten v najrazličnejše akcije - od oboroženih vstaj, organiziranja skupin do ustanavljanja časopisov, je za sabo pustil nešteto krajših in daljših tekstov, ki zadevajo teoretične vidike anarhistične misli in njenih praks.

Vrednost njegovih del je bila predvsem v zmožnosti pisanja kompleksnih misli na preprost način, s čimer je anarhistične ideje uspel približati tudi manj izobraženim delavcem in kmetom bolje od mnogo drugih anarhističnih mislecev. Prav po njegovi zaslugi je po razpadu Internacionale anarhistična tendenca uspela dobiti zagon na območju italije in posledično tudi drugje - saj je kot internacionalist bil prisoten in dejaven v širšem evropskem kontekstu.

Preprostost njegovega pisanja in odsotnost gnevnega besedičenja je odlikovala tudi tekste, ki so obravnavali zelo težka vprašanja konkretnih situacij v anarhističnem gibanju - za to priložnost bomo omenili tekst, ki je še kako aktualen pod imenom “Anarhisti so pozabili svoja načela” iz leta 1914. Gre za odmeven tekst, ki kritizira del anarhističnega gibanja, kateri je podlegel pro-vojni noriji tik pred izbruhom prve svetovne vojne.

V njem se sprva začudi nad početjem nekaterih anarhistov potem pa brez ovinkarjenja pove, da so se anarhisti vedno borili proti patriotizmu in bili ponosni na svoj internacionalizem ter boj proti interesom tlačiteljev. Malatesta ni bil pacifist, saj je dobro razumel naravo in občasno nujnost nasilja. Razumel je, da obstajajo boji, ki so nujni – na primer revolucije - vendar se ob temu sprašuje - kaj ima konkretna - prva svetovna - vojna, sploh skupnega z emancipacijo? Liniji tega vprašanja so kasneje sledili mnogi drugi anarhisti in anti-avtoritarci. Tako se med drugim tudi Howard Zinn v svoji seriji odmevnih predavanj proti vojnam in mitom o nujnosti vojn - tudi takšnih, ki se jih označuje za neizogibne – kot je na primer 2. svetovna vojna sprašuje temeljno vprašanje - kdo je s tem karkoli sploh pridobil?

Malatesta se ostro postavlja proti podrejanju vsesplošnemu javnemu mnenju zavoljo večanja in popularizacije anarhističnega gibanja in idej. V istem tekstu zato poudarja, da bo ta - prva svetovna - vojna pokazala, da so nacionalistične težnje še vedno močne, zaradi česar je potrebna intenzivnejša antipatriotska propaganda. Logično sosledje misli in povezovanje vzrokov in posledic pri razumevanju in opisovanju družbenih pojavov je zagotovo nekaj kar bi lahko pripisali Malatesti. Kot je sam zapisal: “Če se bo izkazalo, da so religiozni občutki na nekem območju močnejši, ter da imajo župniki večji vpliv kot smo si predstavljali, ali bo to razlog da se vsi spreobrnemo v rimokatoliško vero?”

Malatesta opozarja, da je v primeru, ko v konkretnih okoliščinah ni mogoče delovati za lastne ideje - za anarhiste je to slabljenje države in kapitalističnega razreda - potrebno vsaj zavrniti vsakršno pomoč ciljem le-teh klasnih neprijateljev: rešiti svoja načela - pomeni rešiti prihodnost.

Malatesta še zapiše: »Za vse anarhiste je nujna brezkompromisna drža proti vladam in vladajočim razredom.« In opozarja, da v tedaj začenjajoči se prvi svetovni vojni, zmagovalca ne bo - na koncu vojne, ko bodo izčrpane vse strani, ko bo izgubljenih ogromno življenj in ogromno bogatstva bo prišel nekakšen mir - mir, ki bo pustil nerazrešena vprašanja, in kateremu bo sledila nova, še bolj uničujoča vojna.

Žal kaže, da je imel Malatesta prav - vsekakor pa tekst “Anarhisti so pozabili na svoja načela” zlahka preberemo in analiziramo tudi v kontekstu današnjih vojn, še posebej vojne v ukrajini, ne glede na to, da je bil napisan pred enim stoletjem.