Družbeni zakon

Moamer Gadafi: Zelena knjiga

Prevod: Društvo cinikov (2008–2009)

Ponovitev vsak ponedeljek in petek opoldne – po drugi molitvi.

*  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  * 

1. knjiga: Politična osnova tretje svetovne teorije

DRUŽBENI ZAKON

Zakon je svojevrstna težava, ki vzporedno z vladnim instrumentom ni bila razrešena. Čeprav je bila obravnavana v različnih zgodovinskih obdobjih, vztraja do danes.

Bilo bi nično in nedemokratično, če bi moč uveljavljanja družbenega zakona polagali v roke odboru ali skupščini. Enako je z njegovo razveljavitvijo ali dopolnitvijo; bilo bi nično in nedemokratično, če bi ga lahko razveljavljal ali dopolnjeval zgolj posameznik, odbor ali skupščina.

Kaj je torej zakon družbe? Kdo ga sestavlja in kakšen je njegov prispevek k demokraciji?

Podlaga naravnim zakonom v sleherni družbi je bodisi tradicija (z navadami, ki jih prinaša) ali religija. Kakršnikoli drugi elementi onkraj začrtanega okvirja so nedelujoči in nelogični. Ustave ne morejo nadomestiti naravnih zakonov. Ustave so v prvi vrsti primeri pozitivnega prava, plod človeških rok, ki nimajo naravne podlage, ki jih mora upravičevati.

Nadomeščanje naravnih zakonov z ustavo je osnovna težava, ki v sodobnem času načenja vprašanje svobode. Tovrstne ustave so namenjene izključno zagotavljanju instrumentov diktature, ki jih dandanes lahko izvaja posameznik ali stranka. Dokaz za to so razlike med posameznimi ustavami, kljub temu, da je človekova svoboda ena in edina. Razloge za razlike gre iskati v raznovrstnosti predvidevanj ter posledičnem razvoju vrednot, ki so si v današnje organe upravljanja utrle svojo pot. Na takšen način svoboda postane ranljiva.

Metoda, s katero določena različica upravljanja zavlada ljudstvu, je vsebovana v ustavi. Ljudje so po črki zakona prisiljeni v sprejetje in priznavanje ustave, ki pa je, sama po sebi, proizvod točno določenih teženj pri izvajanju upravljanja.

Zakoni diktatorskih instrumentov upravljanja so zamenjali naravne. Povedano drugače: pozitivno pravo je zamenjalo naravno pravo. Posledično je na področju etičnih načel prišlo do zmede. Človek je v svojem bistvu, fizičnem in čustvenem, povsod enak. Zaradi tega dejstva so naravni zakoni primerni za vse. Vendar pa ustave in iz njih izhajajoča zakonodaja tega cilja ne zasledujeta. Kar ostaja neupravičeno, saj odraža zgolj voljo organov upravljanja v poljubni obliki: individualnega, skupščinskega, razrednega ali strankarskega. To je tudi razlog za vsakokratne ustavne spremembe, ki so potrebne zgolj zaradi prilagoditev organom oblasti. Kar seveda kaže, da ustava ni naravni zakon, temveč služi oblasti in sama sebi.

Opuščanje naravnih zakonov in njihovo nadomeščanje s konvencionalnim pravom je osnovna nevarnost, ki preti svobodi. Vsaka oblastna struktura bi se morala podrediti naravnim zakonom, in ne obratno.

Naravnih zakonov ne sme snovati zgodovina. Njihov pomen leži v odločujočem merilu, ki osvetljuje resnico in laž, prav in narobe, pravice in dolžnosti. Svoboda je ogrožena, razen če družba vdano sledi svetim zakonom z uveljavljenimi pravili, ki niso predmet prilagoditev in sprememb s strani nikakršne oblasti. Nasprotno: odgovornost oblasti je, da se podredi družbenim zakonom. Na žalost pa ljudem okoli sveta vladajo človeški zakoni, ki se, skladno z voljo in boji med oblastnimi strukturami, spreminjajo in prilagajajo.

Izvajanje ustavnih plebiscitov je pogosto nezadostno. Plebiscit je nasprotje demokracije, saj sta »da« ali »ne« edini izbiri. Še več, ljudje so skladno s človeškimi zakoni prisiljeni v glasovanje. Izvedba takšnih plebiscitov ustave še ne uvrsti v red naravnih zakonov. Povedano drugače: položaj ustave s plebiscitom ne bo spremenjen. Ostala bo zgolj predmet plebiscita.

Zakon družbe je neprekinjena ljudska zapuščina, ki ne pripada le živim. Zato sta snovanje ustave ali ustavni plebiscit lahko le tarči posmeha.
Seznami človeških zakonov, ki izvirajo iz človeških ustav, se šibijo pod težo fizičnih kazni, usmerjenih zoper ljudi, medtem ko tradicija vsebuje bore malo tovrstnih ukrepov. Tradicija predpisuje moralne, ne-fizične kazni, ki ustrezajo pravi naravi človeštva. Vera tradicijo vsebuje in jo srka; tradicija je nazoren prikaz naravnega življenja ljudi. Njeni nauki vsebujejo osnovne družbene smernice ter odgovore na temeljna vprašanja obstoja.

Večina fizičnih kazni je odložena do prihodnje sodbe. Kar je z zakonskega stališča in spoštovanja človeka najbolj primerno. Vera ne ponuja takojšnjih kazni, razen v določenih primerih, kjer je to v dobro družbe potrebno.

Vera vsebuje tradicijo, tradicija pa je izraz naravnega življenja ljudi. Iz česar izhaja, da je vera potrditev naravnih zakonov, vtkanih v družbo. Zakoni, ki ne izhajajo iz vere in tradicije so le človeški izum, namenjen uporabi zoper sočloveka. Tovrstni zakoni so posledično neuporabni, saj ne izhajajo iz naravnega vira tradicije in vere.

*  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  * 

Januarja 2008 se je aktualnopolitična redakcija odločila, da bosta dva izmed novinarjev prevzela prevod Gadafijeve Zelene knjige, ki so ga po poglavjih predvajali vsak drugi ponedeljek po dnevnem informativnem programu. V prvem prispevku so razložili, čemu dolgotrajno prevajanje celotne knjige:

»Prišel je čas, ko je treba na vrhu svetilnika Evropske unije enkrat za vselej in z vso odločnostjo napasti demagoške interpretacije sodobnih demokratičnih sistemov in demokracije nasploh. V ta namen smo se pri Društvu cinikov odločili, da vam bomo v dvotedenskih intervalih v razmislek posredovali poglavja iz Zelene knjige izpod peresa voditelja libijske revolucije, polkovnika Moamerja Gadafija, Božji mir z njim. V svoji knjigi, prvič je bila objavljena leta 1975, Gadafi obravnava reševanje problema demokracije, socializem in pa družbene osnove tretje svetovne teorije. Branja poglavij, ki jih bomo posredovali v javnost, temeljijo na hrvaškem prevodu Zelene knjige iz leta 1992. Pred nami je torej veliko dela, zato se ne bomo obotavljali. Dol z evropsko demagogijo! Živela velika libijska revolucija!«
–  arheolog Klerik, 21. 1. 2008

Novembra 2009 se je odvrtel zadnji del in sklenil skoraj dvoleten podvig redakcije. V tem času se je poslušalstvo Radia Študent seznanilo s temeljnim delom libijskega revolucionarnega voditelja, v katerem je bila v preprostem jeziku ubesedena politična filozofija tretje univerzalne teorije, na kateri je temeljila 1973 vzpostavljena Socialistična ljudska libijska arabska džamahirija (1986 po bombardiranju ZDA preimenovana v Veliko socialistično ljudsko libijsko arabsko džamahirijo), katere moto se je glasil enotnost, svoboda, socializem. Po dobrem letu od zadnjega prevoda Društva cinikov, februarja 2011, se je v Libiji pričela državljanska vojna, ZDA in EU sta 25. februarja 2011 proti Libiji uvedli sankcije – na ta dan je aktualnopolitična redakcija na stari spletni strani Radia Študent objavila prevod Zelene knjige v treh delih: politične, ekonomske in družbene osnove tretje svetovne teorije. Marca 2011 je NATO pričel obsežno mednarodno vojaško intervencijo, ki se je zaključila z umorom Gadafija konec oktobra 2011. Dobro desetletje potem se spet –  oziroma kar še vedno – borimo proti evropski demagogiji, revolucionarna praksa in teorija z globalnega juga pa sta vse bolj prekriti z raznoraznimi sovražnimi propagandnimi izmišljotinami. Ponovitev celotnega prevoda, ki se bo predvajal od 5. januarja do 19. aprila 2024, je naš prispevek v boju za pogled človeštva.

POLITIČNE OSNOVE TRETJE SVETOVNE TEORIJE

V prvem delu knjige je predstavljen način vzpostavitve resnične demokracije, vladavine ljudstva, z vzpostavitvijo ljudskih komitejev.

EKONOMSKE OSNOVE TRETJE SVETOVNE TEORIJE

V drugem delu knjige je predstavljena ekonomska osnova, ki odpravlja mezdno suženjstvo in vzpostavlja enakovredno delitev pridelkov med vse.

DRUŽBENE OSNOVE TRETJE SVETOVNE TEORIJE

V tretjem delu knjige je predstavljena družbena osnova in opredelitev posameznih skupin oziroma načinov združevanja ljudi.