SAJETA LETA 2017

SAJETA LETA 2017

Recenzija dogodka
11. 7. 2017 - 17:30

Vir slike: RTV SLO

 

Na Tolminskem je pretekli teden ponovno praznoval duh svobode in ustvarjalnosti, ki ga lokalno okolje pozna pod imenom Sajeta. Gre za vsakoletno druženje ob izlivu reke Tolminke v Sočo, ki je letos obeležilo osemnajsto obletnico in tako na soški festivalski fronti prvo dočakalo polnoletnost. Korenine Sajetine zgodbe segajo v poletje '98, ko je skupina umetnikov v zameno za par litrov vina, olivnega olja in eno zamrznjeno postrv v enotedenski najem dobila takrat še nepozidan obrečni prostor in ga priredila potrebam kreativnega tabora.

V poznih devetdesetih je taista skupnost na sotočju začrtala smernice in postavila vzore za kasnejšo evolucijo festivalske kulture, ki so je katalizirali konvencionalnejši ritmi reggaeja, rocka, punka in metala in ki je v kratkem času prerasla omejitve kapacitet sotočja. Kljub njeni pionirski vlogi pa Sajeto težko primerjamo z njenimi potomci, ki iz vlažne obrečne zemlje kot gobe po dežju rastejo že od zgodnjih dvatisočih. Za razliko od mega festivalov, ki za par tednov v letu prerastejo okoliško skupnost, s tem pa močno ohromijo mestno infrastrukturo, Sajeta ostaja mnogo manj invaziven, do lokalnega okolja prijazen in z njim celo povezan pojav, ki do danes ni uspel oziroma bolj verjetno niti ni želel preseči okvirov zdrave množičnosti.

Kljub večtedenskem časovnem razmaku do prihajajočih dnevov metala in ostalih famoznih velikanov je bila okolica prizorišča tudi v letošnjem precej zgodnjem terminu zaznamovana s pripravami na prihajajočo več desettisoč glavo množico. Ograjevanje bližnjih ravnic z železnimi mrežami, zvoki strojev in delo na električni infrastrukturi sotočja so nas tako tekom celotnega tabora opozarjali na grenak prizvok sotoškega šovbiznisa, ob katerem je festivalska gneča manjše oziroma tržno manj ambiciozne projekte z leti prisilila v prilagoditve toku sotoške turistične poplave.

Zaradi časovnih omejitev viška sezone in postfestivalskega razdejanja okoliške narave je Sajeta v zadnjih letih program postopoma prestavila iz konca na začetek julija. Terminski umik je po mnenju mnogih obiskovalcev pravilen, žal pa je bil letošnji datum vseeno nekoliko neposrečen, saj je v Pivki sočasno potekalo praznovanje dvajsete obletnice glasbeno sorodnega Trnje Festa. To je bil skupaj z nekoliko manj udarnim glasbenim programom najverjetneje tudi razlog za skromnejši obisk koncertov in zasedenost samega taborišča.

Karkoli do sedaj omenjenega pa ni pretirano zmotilo zanosa in udeležbe sajetskih veteranov. Gre za skupino obiskovalcev z veliko taborno kilometrino, katere večino je že v zgodnjih dvatisočih zadel grom bajeslovne T'minske legende. Prav dotična klientela igra pomembno vlogo pri ohranjanju neokrnjenosti duha festivala, kljub spremembam v lokalnem in globalnem okolju. Programska struktura je tako tudi letos sledila preizkušenemu modelu dnevnih delavnic od glasbenih, plesnih do gobarsko-rastlinskih izobraževanj, te pa so povezovali večerni koncerti kreativne glasbe različnih žanrov.

Sajetski čvek neizkušenemu razodene, da ravno v že omenjeni določeni pozitivni ujetosti v času leži glavni catch festivala. Je ta nespremenljivost koncepta posledica vedno istih obiskovalcev in organizatorjev ali pa je jedro publike vedno isto, ker je namen organizatorjev ugajati specifični skupini ljudi? Prav dotični paradoks udejanja konceptualno začrtano statičnost, ne ozirajočo se na smernice in potrebe sodobnega trga, ki zahteva stalno produkcijo novosti, iz tega pa se rojeva specifično sajetarsko vzdušje. Zanimivo je, da prototip časovne kapsule na taboru ne izpade turobno, ampak povsem osvežilno in zato mnogim predstavlja pomemben dopustniški oddih od z napredkom obremenjenega vsakdana. Na sajetskem sotočju se tako zlivata praksi neizbežne sodobnosti in časovne luknje, v kateri se lahko obiskovalec osveži teh par dni na leto.

Sajeta tako danes postaja taborišče za begunce sodobnosti, ki jih v domačem okolju bremeni vse bolj naporno družbeno kolesje. Prek kreativnih delavnic se tabor s podpiranjem diletantstva upira ozki strokovnosti, ki jo danes družba podpira. Na Sajeti je lahko vsak, kar si želi biti, ne glede na to, ali je v tem dober oziroma profitabilen. To ne velja le za udeležence, pač pa tudi za osebje, težko bi namreč rekli da je ob preudarku vzdušja na Sajeti očitna kakršnakoli motivacija k pretirani standardizaciji ali profesionalizaciji najrazličnejših vidikov festivalske izvedbe. Ležerno vzdušje na koncu prevzame tudi nastopajoče, ki s koncerti neobremenjeno zamujajo. Izpostavljeno amaterskost bi lahko prehitro razumeli kot motečo, a treba je poudariti, da je ravno ta gonilo sproščenega vzdušja, ki vlada sajetski deželi. Na današnjem tržišču popolnih izdelkov, obiskovalcev, organizacije in nastopajočih si težko predstavljamo konkurenčnost tovrstnega produkta, a ravno v tem je glavni čar tabora. Neprilagojenost današnjemu vsakdanu omogoča izstop iz borbe za kose aktualnega mesa s predatorji sodobnega trga, s tem pa se odpre prostor za ostanke mesa in kosti, ki jih je družba že davno označila za neuporabne.

Sajeta tako v vse hitreje razvijajočem se svetu postaja vedno pomembnejše pribežališče in oaza borbe proti človeškem pohlepu po optimizaciji in napredku vsakdana. Predstavlja pomembno dopustniško destinacijo za različne generacije od mladih do starejših, od družin do volkov samotarjev, ki se želijo za par dni umakniti od bremen sodobne družbe.

 

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.