Na današnji dan natanko pred devetdesetimi leti, torej leta 1926, se je rodil John Coltrane. Coltrane, jazzovski inovator, eden od pionirjev in sooblikovalcev freejazza ter ultimativni pojem saksofonizma je danes material legende. Legende, katere notranje ime je Trane in se napaja iz življenja, dela in zapuščine enega resničnih Ikarov 20. stoletja; kulturne in kontrakulturne ikone, spiritualnega zatočišča brezštevilnih, predvsem pa vseprežemajočega ognja, ki je tisto, kar čaka vsakega, ki si ga drzne oplaziti ali se pustiti oplaziti od njega. »Kdorkoli nima tega ognja, naj izgine!« je v znani poemi o flavti vzkliknil Mevlana Jelaluddin Rumi in ikarovski Coltrane je v točno štiridesetih letih svojega tuzemskega bivanja prek eksplodiranja skrajnih meja bebopovske virtuoznosti, razpiranja platojev modalnega lirizma za vse sledeče generacije ter poistovetenja z in prevzema skupnostne štafete freejazza pridivjal do popolnega izgoretja na višku svojih moči. To je bila imolacija, raztreščenje in milostni dar za vse in vsakogar – divja milost.

Coltrane ni imel mere. Bil je brezobziren v iskanju in gorenju, njegovo igranje je bilo »out there« v najbolj žlahtnem pomenu te oznake. Coltrane je bil Trane, vlak, in vlak ne čaka. Bil je utelešena urgenca, daimonski genij, ki je igral toliko in tako veliko, da so govorili, da želi povedati preveč in da je jezen. Ampak to je bilo še na začetku, mnoge dvomljivce je izgubil že po poti, zato pa je pridobil nove in nove sopotnike v medzvezdni prostor. To je bil človek, ki je zvestemu basistu Jimmyju Garrisonu, ko je ta nekoč sredi dvournega Coltranovega sola pobral svoj bas in odšel, ker »ni razumel«, dejal: »Razumem, Jimmy, tudi zame je težko. Vendar ne morem narediti več, kot že počnem«. A je hotel še več, nikoli se ni ustavil. Želel je biti sila za resnično dobro, želel je z igranjem priklicati dež in pozdraviti prijatelje, ki so zboleli. Edina meja, ki jo je imel, je bila zunanja – konvencije koncerta, ki jih ni upošteval, konvencije trajanja plošč, ki jih žal sedaj moramo upoštevati mi.

McCoy Tyner, pianist v klasičnem Coltranovem kvartetu, je vedel, da mora oditi takrat, ko je sredi maratonskega koncerta opazil, da Coltrane krvavi iz ust in da tega niti ne opazi ter samo drvi naprej. Spet drugič je po odigranem preprosto padel na kolena – na noge ga je dvignila ekstatična množica. Coltrane je bil živa legenda jazza že na začetku šestdesetih, a je po napornih koncertih odšel v hotelsko sobo in še dolgo vadil, nekoč tudi ob koncertnih posnetkih takratnega mladega upa Alberta Aylerja. Šest drugih mladih nosilcev freejazzovskega ognja je povabil k snemanju epohalne plošče Ascension. A to ni bilo brezmadežno vnebovzetje, to je bil spomin na najtemnejše noči afroameričanov – Ascension je bilo ime suženjske ladje, ki se je razbila ob obali Bahie leta 1824. Nekoč se je inkognito infiltriral med ljudi na javnem govoru Malcolma X in bil navdušen nad tem, kar je slišal. Leta 1966 se je v Tokiu poklonil žrtvam Hiroshime ob spomeniku, nato pa zvečer z ženo Alice Coltrane za klavirjem, saksofonistom Pharoahom Sandersom, basistom Jimmyjem Garrisonom in bobnarjem Rashiedom Alijem odigral mračno in besa polno žalostinko Peace On Earth.

Coltrane je bil vlak, ki gre s tirov, bil je iztirjenje, njegovo igranje je bilo centrifugalno vedno in vsakič. Ploščo duetov z Alijem je naslovil Interstellar Space. Govorili so, da je vsak ton potisnil do skrajnih meja vesolja. Ampak tonov je bilo neskončno in njegovo igranje je frenetičnost, nepotešljivost, nepopustljivost, mrzličnost, okrutnost, lepota, bes in ljubezen – A Love Supreme. To ni ljubezen brez bolečine, to je ljubezen z bolečino, bolečina ljubezni – neizprosnost tega, da je. Coltrane je deteritorializirano telo glasbe, ki se je dobesedno odprlo v kozmos, je črna luknja, katastrofična sila, zvok, ki te zasleduje in preobrazi. Sanjati Coltrana je biti kot Rosa Luxemburg, ki ne more spati zaradi vse vode, ki v vsakem trenutku teče mimo njene zaporniške celice. Približati, ali še bolje, predati se glasbi Johna Coltrana pomeni izpostaviti se zasvajajoči nevarnosti utopitve pod najmanj dvojno težo. Težo tistega, kar trešči v nas z vso silovitostjo neposrednega trenutka in težo tistega kar nas v njej sili v skozi-časovno dešifriranje tega, kar se artikulira.

Zadnjo ploščo izdano za časa svojega življenja je iz bolnice, kjer je leta 1967 umrl zaradi bolezni jeter, naslovil – Expression.

Marko Karlovčec