Brown, 2014

Ustvarjalcu, ki verjame in razvija svoj potencial, se je izredno težko spopadati s povprečjem. Še težje mu je sprejemati kompromise, zanikati sebe in povprečje živeti. Prevprašuje se in trdo dela zato, da ne bi bil prav to, povprečen. Toda na poti do razodetja je veliko dejavnikov, kakršna sta denimo uspeh in industrija. Glasbeniki se lahko prepustijo uspehu, delujejo kot industrija, sprejemajo kompromise, zanikajo sebe in povprečje živijo. Kje se v tej sliki najdejo Band Of Horses, skupina ustvarjalcev, ki je s svojo samoznačnostjo udarila skoraj tako naglo, kot jo je pozneje utopila?

Odločitev o akustični koncertni plošči ene najbolj čislanih zasedb preteklega desetletja ni presenetljiva, nenazadnje so Band of Horses svojo indie rockersko samoznačnost izoblikovali prav na folkovski tradiciji. Veliko bolj zanimivi so vzgibi čemu? Je Acoustic At The Ryman nemara presek delovanja zasedbe, ki je na svoji ustvarjalni poti izgubila kompas? Je razlog moč iskati v samozadostnosti, ali če vprašanje obrnemo nekoliko drugače, so najboljša leta Band Of Horses že za nami?

Koncertni posnetek, ki je aprila lani nastal v znameniti ameriški hali Ryman v Nashvillu, beleži deset v akustiko preoblečenih kompozicij, ki so izoblikovale zasedbo, kot jo poznamo danes. Njihova umirjena nrav na plano potiska segmente, ki se na studijskih ploščah umikajo glasnim zvokom instrumentarija, razširja harmonična polja ter kompozicijsko dovršenost, zato ne preseneča, da je Acoustic At The Ryman pravzaprav šov magične barve glasu Bena Bridwella ter klaviaturista Ryana Monroja, ki jima je na posnetku tudi sicer odmerjenega največ prostora. V intimnem akustičnem vzdušju nam Band Of Horses preslikujejo vso pestrost in barvitost njihove glasbe, dinamičnost in čutnost osmišljajo v milozvočnih prijemih ter vseskozi pazijo, da ne bi poudarili preveč, četudi je v igri tolkalec Creighton Barrett, katerega doprinos je na koncertnem posnetku komaj zaznaven. 

Žal pa Band Of Horses v igri perfekcionizma, v kateri so najbolj pomenjljivi razburljivi doprinosi njihovih zgodnjih plošč, zamujajo odprte možnosti, ki jih nudi zvočni inventar, na katerega so se tekom dvodnevnega akustičnega nastopa odločili opreti. Zasedba bi se lahko precej bolj poglobila v glasbeno tradicijo, iz katere se napajajo ter tako občasno monotono vzdušje ponesla na povsem novo izrazno raven. Acoustic At The Ryman sicer dokazuje, da so Band Of Horses v odlični koncertni formi, a tako kot nakazujeta njihovi zadnji plošči, tudi tu niso pripravljeni sprejemati kompromisov. Če bi torej rekli, da je Acoustic At The Ryman priložnost za njihovo ustvarjalno resetiranje, bi bržčas lagali. Band Of Horses se v svoji koži počutijo odlično, upamo pa lahko, da se bomo ob novih studijskih doprinosih tako počutili tudi sami.