Ninja Tune, 2014

Simon Green, svetu najbolje poznan kot Bonobo, je angleški producent, ki je svojo kariero že dodobra utemeljil s petimi studijskimi albumi. Zadnji od njih, The North Borders, je opremljen z desetčlanskim orkestrom ter gostujočimi vokalistkami dočakal tudi obširno turnerjo. Ta naj bi obsegala 175 koncertov v 30 državah in v osemnajstih mesecih dosegla dva milijona ljudi. Danes poslušamo na tej turneji posneto ploščo na kateri Bonobova celotna kariera in mentaliteta akumulirata v jasen prikaz pestrosti njegove glasbe. Skupaj z vizualnim posnetkom koncerta gre za odličen dokument o njegovem inovativnem pristopu zaradi katerega tudi s starimi komadi še vedno deluje svež in na vrhu svojih moči.

Bonobovi koncerti so posebna elektro-akustična izkušnja, ki vsebuje tako bogat in prostran zvok emotivnih melodij kot tudi plesno naravnane ritme. Svoj zvok se je v živi izvedbi odločil prevesti v večjo zasedbo, ki odlično interpretira njegove urejene, a vedno pestre kompozicije. Po celotnem albumu so skrbno umeščeni krajši trenutki v katerih je improvizaciji puščena prosta pot. Sočna solaža saksofona na koncu komada Ketto je tako ena očitnejših koncertnih presežkov, ki bi jih iskreno rečeno lahko bilo tudi več. Še eden izmed njih je neverjetno točen glas vokalistke Szjerdene, ki najde izraz tragičnosti in nežnosti v vokalnih niansah komada Heaven For The Sinner. Opazujemo lahko njene baladaste vokalne linije, ki izkušeno in uigrano sodelujejo z inštrumenti ter tako tvorijo zares edinstveno celoto z močnim čustvenim nabojem.

Drugi pol plošče predstavljajo strnjeni inštrumentalni komadi ob katerih se občinstvo lahko prepusti poplesavanju. Ti razkrijejo zapleteno podvozje glasbe, ki v koncertni izvedbi zahteva natančno strukturirano organizacijo. Na tem mestu je potrebno omeniti virtuozno bobnanje tolkalista Jacka Bakerja, ki pride do izraza zlasti na komadih Recurring ter We Could Forever. Na njih ritem razstavi in ponovno sestavi, medtem pa mu z detajli uspe poudariti celoto. Pestrost Bonobove glasbe tu zares pride do izraza. Pesmi namreč s pomočjo godal, trobil in bobnarja znova zaživijo ter zvenijo veliko bolj živahno in obenem mogočno. Številni komadi so spretno stkani skupaj da tvorijo zanimive inštrumentalne kombinacije, ki pa se morda preveč ukvarjajo z ohranjanjem koncertnega zagona. Posledično si ne vzamejo časa da bi se spuščali v iskanje novih glasbenih idej ter ostanejo zvesti studijski verziji. A komade vseeno lahko slišimo v razširjeni zasedbi, ki njihov zvok opazno obogati in zapolni.

Zaradi njegove pogoste uporabe akustičnih samplov gre za enega redkih producentov elektronske glasbe pri katerem je tovrstna turneja in izdaja koncertnega albuma tako smiselna. S svojimi svežimi in umirjenimi beati je Bonobo do neke mere postal dostopen tudi ljudem brez posebnega interesa za elektronsko glasbo in posledično je dosegel široko in zvesto občinstvo. To ga je toplo pričakalo na vseh nastopih, kar lahko slišimo tudi na posnetkih, ki so delno vzeti iz Londonskega Roundhouse-a ter tudi iz Puljske arene ob lanski otvoritvi festivala Dimensions. Čeprav je pri izkušnji koncerta prisotna tudi nezanemarljiva vizualna komponenta je sam zvočni posnetek tu zadosten dokument o neverjetnem koncertnem doživetju.