Klub Cankarjevega doma, 31. 3. 2015

foto: Nada Žgank

Včeraj se je v okviru serialke Cankarjevi torki v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani zopet odvil koncert mestu zdaj že poznanih jazzovskih izvajalcev, zopet tudi povezan s plodno prakso organizatorjevega kontinuiranega sodelovanja s portugalsko založbo Clean Feed.

V dveh koncertnih sklopih smo prisluhnili najprej Kaji Draksler s krajšim solističnim recitalom, ki se ji je nato v duu pridružila še portugalska trobilka Susana Santos Silva. V drugem sklopu pa je bila osišče pozornosti mlada belgijska zasedba De Beren Gieren, ki jo je v programski lok koncertnega večera imenitno vpletel ponovni vstop Silve. Skupaj so De Beren Gieren ter Silva tudi predstavili ploščo sodelovanja. Ta je bila izdana nedavno za Clean Feed, posneta pa je bila prav na istem odru v Ljubljani, lani v sklopu Jazz festivala.

S solističnim uvodom pianistke Kaje Draksler smo prejeli morda najbolj široko in odprto zastavljeno premiso večera. Njeni tovrstni recitali nam že nekaj časa tudi koncertno niso več tujka, očitno pa vedno znova tudi navduši, zato se teh nastopov vsakič znova veselimo. Svojevrstna mešanica močne tehnike ter zadržane in zmerne, a vseeno otipljive in doživete interpretacije; prevladujočega jazzovskega idioma improvizacije, polnega kompozicijske in pianistične/izvajalske reference ter prečenega z določeno mero bolj prostih vplivov in razširjenih tehnik; pa odzven sodobne klasične glasbe in značilno vpletena tematska motivika …, vse to glasbi Kaje Draksler vdihuje vznemirljivo življenje, ki ga preko robov pričakovanj najverjetneje ponese ravno izvedbena lahkotnost, suverenost znotraj določenega krhkega nastavka, ko se glasbenica predstavi na poseben intimen način, se opazno doživeto prepusti lastni igri, vmes spontano vokalizira in se smeji.

Tokrat nam je predstavila tri novejše skladbe z bolj ali manj specifičnimi tematskimi motivi. Prva je bila zanimiva glasbeniška meditacija na fiziko zvoka, imenovana „People Vibrating“, ki bi jo z določeno „kozmičnostjo“ in razmerji harmonij morda lahko povezovali kar vse nazaj do misli Keplerja in glasb sfer, glasb planetov. Njen drugi kos je bila značilno kompleksna, a nenavadno dinamična in lahkotna improvizacija na izvlečke kompozicije Oliverja Messiaena. S tretjim pa se je posvetila lokalni tradiciji „križev pot“. V prvem delu slednjega teksturno najbolj razprtega komada je primerno „perkusivno“ kompleksno in tonsko temeljito poustvarila zven in dinamiko pritrkavanja cerkvenih zvonov, ki sta mu sledila še dva ločena dela, ko je Drakslerjeva najprej prvič v večeru posegla neposredno k strunam klavirja in nato še z impresionističnim zaključkom dokončno umirila kompozicijsko napet kos. Potencial premočne tematske motivike, ki vedno preti tovrstnemu izvajanju, je po mnenju tukajšnjega recenzenta izplaval šele v skrajnem zaključku njenega nastopa, ko si je izvajalka dala solističnega duška ob izvedbi starejše skladbe „Vsi so venci vejli“ s plošče „The lives of many others“. Takrat smo namreč prvič lahko zares zaslutili presežek tehnične vaje in preprosto pretiranega kompleksnega fraziranja, katerega odsotnost bi siceršnjemu posrečenemu aranžmaju ljudskega motiva lahko pustila več prostora liričnega odzvena. Ta namreč v avtoričini glasbi največkrat učinkuje ključno in skladneje njenim harmonskim ter izraznim širjenjem.

Uvodni del je bil torej sladokusni vrhunec večera, naknadne kombinacije so namreč v prostor spuščale manj konkretne odtenke raziskovalnih premen. Duo Drakserjeve in Susane Santos Silva, ki sta mimogrede včeraj tudi napovedali prihajajočo izdajo (spet za Clean Feed), se je poigral s čisto in kompaktno kombinatoriko dandanes precej klasično jazzovsko zveneče harmonske kompozicije ter bolj ali manj „call and response“ prostejše improvizacije za trobento in klavir. Ta nastop je ponudil mnogo v smislu zanimivosti inkorporacije razširjenih zvočnosti v jazzovsko igro, vendar manj kot prosta improvizacija, usmerjena v raziskovanje zvoka. Prehajanja med jasno komponiranimi in improviziranimi sklopi so bila tehnično izjemno dovršena, vendar pa že relativno omejena zvočnost dua ne zmore pravega jazzovskega skupinskega pogona. Zavoljo kompozicijske zastavitve je tej glasbi do polnosti manjkala ritmična, „groove“ komponenta v bazi. Takšne baze ob še prostejšem duo improviziranju običajno niti ne pričakujemo oziroma pričakujemo njeno odsotnost, tukaj pa je zgolj preprosto ni, ko bi bila logična, njen manko pa ni zares smiselno umeščen.

Zadnji koncertni del z De Beren Gieren je bil najbolj klasičen v jazzovskem smislu, groove in ritmični swing sta tukaj polno zaživela s postavo klasičnega jazz tria – klavirja, kontrabasa in bobnov. Igra De Beren Gieren glede na njihove pretenzije po širjenju idioma izpade razmeroma konzervativna. Predvsem se to kaže po zares neizstopajočih doprinosih posameznih glasbenikov, morda še najbolj po ne zgolj ritmično odzadnji funkciji ritem sekcije, temveč celo po zadržanosti v smislu fraznih vragolij in tehničnega presežka. Predvsem bobnar in pianist sta tukaj ponudila presenetljivo malo samosvojih figur in bila tako pravzaprav zelo predvidljiva. Sicer je trio pretežno držal soliden groove in ga spretno dinamično stopnjeval skozi posamezne kose, s čimer so obiskovalce kluba vsakič znova pripeljali do ekstatičnega vrhunca prav pred zaključkom. Ponoven vstop Susane Santos Silva je predstavil vnos nekaj razširjene tehnike ter bolj samosvoj melodični solistični moment. Njena funkcija širitve je bila kot v predhodnem duu učinkovito in kompleksno umeščena v mrežo kompozicij, ni pa uspela prevesiti siceršnje navadne forme v karkoli bolj tangentnega ali mimobežnega. Zato je na mestu vprašanje po smislu recenzentovega vpraševanja po drugačnosti. Vendar pa tako Silvine pretenzije po raziskovalnem igranju, kot tudi nekatere programske usmeritve tria De Beren Gieren nakazujejo gon po nekaj več očitnejših strukturnih manipulacijah jazzovskih nastavkov. Enako je s ploščo, ki so jo posneli skupaj. Ta naj bi bila navdahnjena s Schubertovim pomenljivim „Trout“/“Forellen“ kvintetom, ne le v smislu ribje motivike, temveč tudi v širšem smislu kompozicijskega, fraznega ter kromatičnega širjenja. Vendar pa je to premisa, ki vsaj za tukajšnjega recenzenta obljublja več kot v svoji subtilni realizaciji nato dejansko ponudi.