Ljubljana, več prizorišč, 28. 5. 2015

Letošnja Druga godba nadaljuje koncept izpred dveh let, ko so se organizatorji odločili, da festival strnejo le v dva oziroma od lani tri dneve zgoščenega festivalskega dogajanja. Zaradi letošnjih odmevnih imen nastopajočih in odlične promocije so razprodali festivalske pakete vstopnic, kar pa je posledično na sinočnjem otvoritvenem večeru povzročilo nelagodno situacijo. Veliko imetnikov festivalskega kompleta vstopnic ali dnevnih vstopnic se je moralo oborožiti s kar nekaj potrpljenja, saj je vstop v Klub Cankarjevega doma spričo velikega zanimanja potekal počasneje. Organizator je sicer že prej obvestil javnost o tem, da so nekatera prizorišča manjše zmogljivosti in da bo treba za kake nastope na prizorišče priti bolj zgodaj, a se vseeno sprašujemo, ali niso mogli otvoritvenega koncerta, ki je povrhu ponujal dve izmed vidnejših izvajalk letošnjega festivala, prestaviti v večji prostor … in če to že ni bilo mogoče, bi moral biti pripravljen na večje zanimanje za otvoritveni koncert. Čeprav nam je organizator kasneje povedal, da so prav vsi, ki so bili dovolj potrpežljivi, prišli v klub, so se žal takoj začele širiti govorice, da je veliko obiskovalcev ostalo pred zaprtimi vrati.

Zaradi omenjenih peripetij so v klubu umaknili stene med klubom in barom, tako da je dodaten prostor sprejel še nekaj obiskovalcev, vseeno pa se je sam koncert začel s precejšnjo zamudo. Organizator se je opravičil tako zaradi zamude kot tudi tistim, ki niso uspeli priti na prizorišče. Muzika, ki se je začela kmalu valiti z odra, pa je delno izprala grenak priokus zaradi tega očitnega kiksa.

Prva je s svojo zasedbo oder zasedla Aziza Brahim, begunka iz Zahodne Sahare, ki zdaj živi in deluje v Barceloni, od koder so prihajali njeni spremljevalni muzičisti. Dve akustični kitari, basist in bobnar oziroma tolkalec so ob Azizinem igranju na velik tradicionalni boben ustvarjali pajčevinasto, a gibljivo ogrodje za njen prodoren vokal. Pevka je z nastopom začela malček zadržano, potem pa se je začela vse bolj strumno, čustveno in izvajalsko razdajati. Nasmeh ob odobravanju in vzklikanju občinstva je nemara vplival na njeno vse bolj ognjevito interpretacijo ter vse bolj dinamičen nastop, ki so ga s pravo mero kratkih solističnih izletov ozaljšali glasbeniki iz njene zasedbe.

Letošnja Druga godba ima tri tako imenovane fokuse: založbo Glitterbeat, ženske izvajalke in psihadelijo. Na prvem koncertu smo ob očitnih prvih dveh fokusih – obe pevki namreč objavljata pri Glitterbeatu – dobili pošten odmerek tretjega fokusa, psihadelije. Če je ta pri Azizi na površje prišla v redkih trenutkih, in sicer prej zaradi njenega glasu omamnih modulacij kot pa instrumentalnih vložkov, je bila psihadeličnost pri gostji iz Mavretanije, Nouri Mint Seymali, tako rekoč navzoča od samega začetka njenega nastopa.

Azizin nastop, ki je pošteno ogrel navzoče, da smo jo kljub dolgemu nastopu povabili še na dodatek, je bil zanimiv še zaradi neke druge komponente, ki bi nemara lahko bila fokus kake prihodnje Druge godbe. Govorimo o tem, da gre za begunsko glasbenico, ki je našla nov dom v evropskem okolju in se tam očitno tako dobro znašla in sestavila tako dobro in izjemno ubrano skupino spremljevalnih glasbenikov in s tem zaprla gobec vsem puristom, ki še naprej trobijo o avtentičnosti. V njeni glasbi se že tako prepletajo afriški motivi z vplivi španske in širše mediteranske glasbe, kljub temu pa zaradi svoje vokalne podaje in grenke tematike begunstva ostaja nepreklicno afriška izvajalka.

Po mehkobnem valovanju Azize je drugi del večera zapolnila veliko bolj rezka, tudi rockerska, če imate zadosti izčiščeno tretje uho, godba mavretanske pevke Noure Mint Seymali z njeno bolj elektrificirano zasedbo. Kitarist je tokrat namreč igral na električno kitaro s tako fino zamazanim tonom, da bi lahko špilal v kaki garažni zasedbi. Če ne bi, seveda, na strunah pletel predvsem vijugastih, neujemljivih linij, ki so s poskakovanjem in naglimi poudarki lepo kontrastirali tekoč, a prediren, mestoma gromki glas pevke.

Kitaristove izmuzljive, vijugaste solaže so ob neparnih ritmih ritem-sekcije najbolj zaslužne za prej omenjeno psihedeličnost, ki jo je bend gradil počasi, stopnjeval njeno intenzivnost, jo občasno umiril in se podal v malone letargičnost, da bi v sledečem hipu že spet zarezal ponavljajoči se hipnotični rif, ki ga je pevka potencirala z vzkliki in pripevi. Omamni mreži rezkih in mehkih tonov je sama prispevala s pretanjenim igranjem na tradicionalno strunsko glasbilo ardine, ki ga v njeni domovini igrajo izključno ženske.

Nastop obeh pevk na skupnem večeru je bil, če pozabimo na težave z majhnostjo prostora ali prevelikim zanimanjem občinstva, odvisno od vaše perspektive, je bil odličen in poučen uvod v letošnje živopisno dogajanje na festivalu, ki mu je, tako kaže, uspelo privabiti mlajše občinstvo in ohraniti starejše. Le za ples je bilo premalo prostora, a plesa željni smo se odpravili še v Pritličje, kjer je plate sukal in ob zadetih ritmih občasno prepeval dubovski mojster Dennis Bovell. Po začetni gneči se je plesišče razredčilo in po dobri uri od začetka njegovega nastopa se je na njegove šegave mikse zibalo kakih dvajset ljudi. Bolj kot s samo glasbo nas je zamikal z vokalom, ki je suvereno združeval reggaejaško spretno polaganje domislic in rim s soulovsko sladko in božajočo vokalno podajo.