Klub K4, 30. 11. 2013

Potem ko smo v petek skozi nastopa Random Logic in SND elektronsko glasbo izkusili v bolj performativni obliki, je Sonica v navezi z ekipo Synaptic, dan pozneje v klubu K4 pripravila še klubsko-plesni večer z Anstamom v glavni vlogi. Nemški producent Lars Stöwe je, takrat še v navezi s svojim bratom, pozornost elektronske skupnosti vzbudil že pred šestimi leti, odmev, ki ga je pustil pod psevdonimom Anstam, pa iz plošče v ploščo le še raste. Prva večja prelomnica se mu je zgodila v letu 2011 ko je pristal pod okriljem 50Weapons, podzaložbe cenjenega Monkeytown Records, ki jo vodi čislani dvojec Modeselektor. Prav Modeselektorjev posluh za svežo, eklektično elektronsko glasbo, pa je verjetno najlepša referenca za samosvoj izraz Anstama, ki mu poznvalci radi lepijo oznake vse od uk hardcora, jungla, techna in IDM-a, do dubstepa in poigravanja s perkusijami na sledi Steva Reicha. Resnici na ljubo na njegovih ploščah lahko zasledite vsaj nastavke vseh teh različnih izrazov, se je pa pred njegovim nastopom odpiralo vprašanje kako se bo ta sicer zelo lepo ukrojen hibrid znašel na plesišču. Za utrjene rejverje sta bila tu problematična kakopak dubstep in Reich s svojo prostorsko dimenzijo, saj je pri tistih, ki smo plesne korake utrjevali v devetdesetih, to prostorjenje običajno precejšnja ovira. Dvom so še stopnjevali posnetki Anstamovih setov na Youtubu, ki izpadejo nekam preveč plesno letargični. Je pa res, da gre skoraj izključno za posnetke zabeležene na večjih festivalih, kjer že prostor sam narekuje drugačno, recimo temu bolj umirjeno dinamiko.

No, že po prvem komadu s katerim nas je Anstam po glavi treščil v K4 je bilo bolj ali manj jasno, da v manjšem, klubskem okolju na površje očitno raje pride tista njegova bolj prodorna, britanska rejverska podoba. Britanska v narekovajih. Frenetično lomljenje turbulentnih ritmov je v spomin res priklicalo zlato obdobje uk hardcora in jungla, toda hkrati je bilo postavljeno v povsem sodobno zvočno podobo, še najbližje perkusivnemu vratolomljenju nekaterih dubstep producentov. Le da v primeru Anstama še bolj potenciranemu. V prvi polovici seta se vse vrtelo okoli teh, plesno sicer zelo učinkovitih ritmov, toda ob umanjkanju hipnotične (melodične) opore, so na svoj račun prišli predvsem bolj ekspresivni plesalci. Je pa plesno razpoloženje ubralo precej bolj prijazno pot tudi za tiste, ki se raje izgubljamo v atmosferičnih globinah, v drugem delu, bolj v konteskt ritmično razgrajaškega IDM-a in techno sestavljenega seta. Ritmi so nas obstreljevali z vseh strani, hkrati pa se je nekje pod površjem izrisovala na ulovljivem gruvu postavljena opora, ki so jo nadgrajevali še minimalistično odmerjeni melodični vložki. Skozi cel set se je razpiral Anstamov izjemen občutek za poigravanje z aktraktivnimi perkusivnimi elementi, ki se je v najbolj igrivem ekstremu znašlo na robu latinskoameriških plesnih standardov. Seveda potenciranih na bliskovito rejversko izkušnjo. Hudo plesen set pa je z nepričakovanimi preobrati ter zanimivimi ritmičnimi in zvočnimi domislicami hkrati ponudil oporo tudi tistim, ki so Anstama prišli le poslušat. A teh je bilo tokrat zelo malo. Večina se takšnemu ali drugačenmu premikanju ni mogla upreti, kar je očitno ob koncu ugotovil tudi glavni akter, ki je ceremonijo zaključil s skoraj sakralno zvenečim in za tovrstne dogodke povsem neobičajnim bisom. Ob prebiranju zapisov o njegovi glasbi se boste pogosto spotaknili ob pridevnik »temačen«, toda Anstamov set nam je s svojo drznostjo in douhovitostjo, tokrat na obraze hote ali ne, risal presenečeme, debilne nasmeške. Kot zlatim ribicam v akvariju.