Klub Cankarjevega doma, 22. 4. 2014

Ravno deset let mineva, odkar se je pri nas ustavil trio Supersilent. Tedaj so sveže izdali svoj najboljši plošček, naslovljen 6 ter nekje omenjen kar kot »Bitches Brew za 21. stoletje«. Od tistega nastopa dalje je za vašega avtorja obstajal le en Arve Henriksen, šamanski lik, ki v zamolkli prihodnosti z zamaknjeno intenzivnostjo igra hropečo, a udušeno trobento ali pa  z grlenim petjem kliče neke severnjaške bogove. Impozantni spomini, ni kaj, in roko na srce se je bilo težko sprijazniti s tem, da Supersilent razen nekaj dostojnih  približkov tej plošči niso ustvarili nič novega in da je prepevajoči Arve izostal iz vseh naslednjih plošč tega kolektiva. Tudi njegova sledeča solistična oz. bolj ali manj solistična dela - taki mali, krhki biseri – se niso približala obetom in potencialom tedanjega koncerta. Ad acta ljubezensko razmerje z neko glasbo, torej.

Napoved nastopa v Klubu Cankarjevega doma je bila torej, hočeš nočeš, po svoje napoved še ene sorodno neizpolnjujoče izkušnje. Pa vendar, njegova lani izdana plošča Places of Worship je vseeno fina, takšna vzvišena in eterična zadeva, vredna obiska, ne nazadnje pa je bila tudi sama zasedba dokaj sveža. Producent in šef samplov Jan Bang je z Arvejem v kolaboraciji sicer že lep čas in skrbi za vse tiste sonične aurore borealis prejšnjih plošč, perkusionist Ingar Zach pa je – nasprotno - le spotoma, z enim samim komadom, prisoten na zadnji plošči. Ima pa dedec kar soliden rezime, recimo sodelovanja z Derekom Baileyjem ter Augustijem Fernandezem in seveda delo v bendu Huntsville, ki – mimogrede – izvaja izvrstno, po svoje bendu Supersilent sorodno glasbo.

Poligon za včerajšnji nastop tega Ingarja Zacha je bila opna velikega bobna, čez katero je kotrljal in praskal, na njej mešal in šušljal, jo dražil z velikimi činelami in lokom, ob vsem tem pa v svoje perkusivno in dobro ozvočeno delo vložil izjemno veliko pihalskega dela, s katerim je izdatno dozvočeval druge mehanike svojih zelo nejazzovskih, prej folkovskih ritmov. Na drugi strani ograje je Jan Bang, sicer energična figura teatralne gestikulacije, muziko v glavnem mrcvaril s semplerjem, snemalko in s še nekaj druge analogne elektronike, skozi katero so se valili godalni parti, sproti ali vnaprej nasneti delci Arvejevega igranja, gromeči basi in še mnogo neizdiferenciranih zvokov. Na sredini vse te mase, ki bi sama na sebi zelo verjetno delovala precej zmedeno, je potem niti skupaj vlekel sam Arve na trobenti in cornetu (tj. taki mali trobenti) ter v bisu še na piščali, na katero Arvejevo igranje tudi sicer izdatno spominja. 

Igra namreč na zelo idiosinkratičen način, ki kristalni zven trobente zamenja za bolj mehkega, obdanega z dihom, ki kot da uide cevem inštrumenta. Slednjega je še dodatno potujil, ko ga je igral z ustnikom klarineta ter kar brez ustnika. A vsem tem tehnikam navkljub je njegov matični način igranja, predvsem njegova folky melodika, hitro razpoznaven in po svoje kar preveč predvidljiv, za povrh pa včasih tudi nekompatibilen in preveč prisoten ob precej manj izrazitih, včasih kar pribočniških vlogah Jana in Ingarja. A to le ob tistih, manj smelih delih nastopa tria. 

Tistih nekaj komadov, ki so se vendarle prebili iz nediferenciranosti, je bilo namreč tako sladkih in intenzivnih petard, da so upravičile prav vsak kilometer med Oslom in Ljubljano. En tak komad je bila krautrockersko pulzirajoča zadeva, ki je na kake nemške predhodnike a la Neu! spominjala le v najbolj grobih in oskeletenih obrisih, a je vendar nosila vso hipnotično energijo svojih repetitivnih prednikov. Še bolje je izpadel futuristični – po svoje kar gledališki kos, ki so ga podlagali debeli basi, čeznje pa je Arve variiral med ekspresivnim in filmsko navdahnjenim, zaradi norveščine pač eksotičnim govorom ter pokvečenimi in računalniško manipuliranimi noir melodijami trobenta. Poleg še nekaj podobnih presežkov pa je vse skupaj zaokrožil težko opisljiv komad, ki je zvenel kot združitev tehna Jeffa Millsa, trobentarskih zgodb Afrike, histerično energičnih izvajanj The Knife ter bolj zadetih momentov Ricarda Villalobosa. Vse to, ampak ne čisto tako, pač hudo unikatno in – kar se mene tiče – bolj zanimivo in sveže kot vsa njegova siceršnja milozvočna melodična izvajanja. Ta so sama na sebi sicer čisto fajn in marsikateri drugi glasbenik bi z njimi več kot zadovoljil vsakršna pričakovanja.

A Arve – v tej konkretni zasedbi - ima takšne unikatne talente in kapacitete, da jih je vredno tudi kaj bolj ambiciozno in obširno utilizirati. Videli bomo torej, kam se bo usmeril pričujoči trio. Če podoben zvočni kos, kot je tisti prej omenjeni, spet ne bo zapečen na nobeno CD-ploščo in bo še naslednjih deset let spet ves severnjaško zenovski, naj se niti ne vrača več.