Kino Šiška, 14. 2. 2016

14. februar 2016 oziroma Valentinovo je bil hkrati tudi zaključni dan evropske turneje z nazivom Europa Blasphemia, v sklopu katere so staro celino obredli ameriški Inquisition, švedski Entombed A.D., norveški Abbath in poljski Behemoth. Tak paket je rezultiral v marsikaterem razprodanem koncertnem večeru in tudi nedeljski večer v Kinu Šiška ni bil izjema, saj je bilo zanimanje za praktično vse bende omenjene turneje izredno veliko. To se je pokazalo že pred nastopom prve zasedbe, ko so Katedralo Kina Šiška zasedle dolgolase in v črno oblečene metalske prikazni z vseh vetrov. Publika je prišla ne samo iz Ljubljane in drugih slovenskih krajev, temveč tudi s Hrvaške, Italije in celo Avstrije, organizatorja iz društva Veseli dihurčki pa sta lahko samo vesela gledala, kakšno veselje sta pripravila drugim.

Prvi obraz bogokletja je bil nastop dueta Inquisition, ki je svoj pečat med drugim pustil v Sloveniji predlani, ko sta nastopila na festivalu Metaldays. Za razliko od takrat kitarist/vokalist Dagon in bobnar Incubus nista bila zakrita v odrski megli, tako da je njuna pojava pod diabolično osvetljenostjo šišenskih reflektorjev prišla še bolj do izraza. Osebno me Inquisition v živo nista prepričala in strinjati se moram s kolegom, ki pravi, da je njuna glasba bolj primerna za uživanje v nekem izoliranem in mračnem okolišu. A velik del publike Kina Šiška ni bil takega mnenja, saj je marsikatera črna duša premikala svoje lasišče ob precej monotonem, a hkrati hipnotičnem vokalu, skorajda tribalnih in primitivnih bobnih ter duše preganjajočih kitarskih melodijah, ki so na trenutke žal delovale le kot neopisljiv »šundr«.

Kvaliteta zvočne slike v Kinu Šiška je očitno res odvisna od tega, kje stojiš, a na koncu koncev se človek s tem ne obremenjuje več, saj smo le na metal koncertu in ne na nekem recitalu v Cankarjevem domu. S tem, skorajda »fuck off« attitudeom so nastopili švedski Entombed A.D., nasledniki kultnih Entombed, ki so se za to ime odločili po zakonskem sporu, ki ga je sprožil pravni postopek, ki ga je za skrbništvo nad imenom sprožil nekdanji kitarist in ustanovni član zasedbe. A kultni vokalist LG Petrov je z ekipo, ki je kot Entombed delovala že dobro desetletje, preprosto dodal še sufiks A.D. in prerodil švedsko death metal pošast. Kvintet je tako predstavljal tako klasični material zasedbe Entombed, na primer hite Left Hand Path, Wolverine Blues in Revel In Flesh, kot material prvenca zasedbe Entombed A.D., Back To The Front, ter prihajajočega drugega albuma Dead Dawn, ki bo prek založbe Century Media izšel čez natanko štiri dni. Dobri riffi, divji bobni in izjemno zabaven in hkrati brutalen nastop vokalista LG-ja so množico navdušili čez vse mere, čeprav moram priznati, da je bil njihov nastop v Gala hali na Metelkovi pred dvema letoma še bolj rit brcajoč. A vseeno – Entombed so bili in še vedno so nesporna death metal klasika, ki s svojimi sporočili in odnosom več kot dovolj sede v paket, kot je bil pričujoči Europa Blasphemia.

Mogoče smo bolj kot poljske gigante Behemoth pričakovali povratnika black metal scene, osrednjo figuro norveškega tria Immortal, Abbatha. Abbath je namreč lansko leto prekinil stike z Immortal v želji nadaljevati in biti aktiven v sklopu lastne artistične vizije in nov bend preprosto poimenoval po sebi. Po sebi pa je tudi poimenoval januarja izdani prvenec, ki za moje pojme več kot dovolj dostojno nadaljuje zapuščino kultnih Immortal, tako da so bila moja pričakovanja – in verjamem, da ne le moja! – precej visoka. Veliki norveški mož, ki je znan med drugim tudi po odrskem nastopu, ki vedno kaže njegov velik vpliv – torej, KISS, je pričakovanjem do neke mere tudi ugodil. Nastop Abbatha in njegovih kameradov je bil dolg, poln novega materiala in nekaj klasičnih hitov. Prav tako je bil zabaven in je še enkrat dokazal, da je kljub resnosti, ki jo Abbath odseva v black metalu, pomemben tudi zabaviščni del, ki ga je možakar predstavil skozi vrsto včasih tudi neposrečenih šal in govorov. A problem Abbatha leži drugje – OK, basist King Ov Hell je res igral v zaodrju, saj je možakar kar hudo zbolel, a ostala dva člana, torej session kitarist in bobnar, sta kljub dobremu igranju bila kar moteča. Zakaj? Pri Immortal je namreč bend deloval kot enota, tako na avdio kot na vizualni ravni. Pri Abbathu pa imamo na odru eno osebo, ki zgleda kot black metal'c in dva tipa, ki delujeta precej povprečno in kot da ne sodita na isti oder z njim. Še posebej bobnar, ki zgleda kot povprečnež, ki mu daš na glavo masko. Pač, namesto ledra, oklepa ali česarkoli, s čimer se je ponašal Immortal bobnar Horgh, imaš za bobni v kratko majico oblečenega človeka, ki ima na sebi demonsko masko in zgleda kot model za H&M iz Pekla. Fashion police, gor ali dol, black metal, še posebej tak, ki ga ustvarja človek, ki je utrdil ime Immortal, pač mora biti pozoren tudi na ta aspekt.

Na tak in vse druge aspekte pa so bili več kot pozorni poljski Behemoth, ki so se na dotični turneji odločili v celoti predstaviti njihov magnum opus infernalis, album The Satanist, ki je po njihovem mnenju vrhunec vsega, kar so Behemoth uspeli ustvariti v svoji precej dolgi karieri. Včeraj smo videli vrhunski Behemoth šov, ki je dotični plošči pel same hvale. Če je bila teatralnost na metal koncertih včasih le domena bendov tipa Iron Maiden, Rammstein ipd., so zdaj – vsaj v ekstremni metal sceni – poleg Ghost to odlično začeli implementirati tudi Behemoth, ki so poleg celotne plate The Satanist odigrali še nekaj klasičnih hitov in pustili publiko več kot vidno navdušeno. Behemoth oziroma vokalist/kitarist Nergal, bobnar Inferno, kitarist Seth ter basist Orion so dobesedno sekali glave, saj je bil več kot uro trajajoč koncert, poln projekcij, dima, plamenov, umetne krvi in celo v črno obarvanih konfetov, najbližje izrazu perfekcija. Vsaka minuta nastopa je bila izdelana popolnoma natančno, vsak gib izveden tako, kot so si ga zamislili, vsaka interakcija s publiko naštudirana do amena (tudi del, kjer je frontmen Nergal delil hostije publiki), vse je bilo izvedeno »u nulo«. Po eni strani je to občudovanja vredno, saj smo res dobili več, kot smo lahko pričakovali, po drugi strani pa pogrešam divjost in nepredvidljivost Poljakov, ki so jo znali uprizarjati na prejšnjih turnejah. A kaj češ – če menijo, da so ustvarili največji dosežek svoje kariere, je tudi prav, da ga na tak način predstavijo ljudem.

In tako ljudje kot bend, oziroma vsi bendi, so bili priča metalski črni maši, ki je še dolgo ne bo posekal kak drug dogodek. Takšna je namreč Satanova volja.