CADLAG, DAVE PHILLIPS, KEIJI HAINO

CADLAG, DAVE PHILLIPS, KEIJI HAINO

Recenzija dogodka
1. 6. 2017 - 17:30

Kino Šiška, 29. 5. 2017

 

Vsako leto okoli prvega vikenda v juniju se v Sloveniji zvrsti kar lepo število nekoliko glasnejših koncertnih poslastic. Krivec za takšno dogajanje je zagotovo Zasavje Noisefest International, festival eksperimentalnega zvoka in nojza, ki se ima zgoditi prvi vikend v juniju, zdaj že četrto leto zapored. Podobno kot na naših tleh funkcionira tudi platforma Multiversala, v okviru katere karavana mnogih glasbenikov preči nemalo mej in v raznih kombinacijah nastopa po podtalnem klubovju, tako se tudi v času Noisefesta po Sloveniji mudi nemalo število nomadov, ki na preddogodkih oziroma post festum dogodkih širijo svoje hrupne prakse.

Eden izmed takšnih dogodkov je bil tudi pretekli ponedeljkov koncert zasedbe Cadlag, Davea Phillipsa in Keijija Haina v skupni organizaciji Društva Infundibulum in Kina Šiška. Zaradi same specifike tovrstne muzike in nepretirane številčnosti potencialnih obiskovalcev znotraj maloštevilčnega slovenskega življa si lahko samo predstavljamo težavnost organizacije koncertov glasbenikov, kot je Keiji Haino, ki sicer veljajo za prave zvezdnike znotraj svetovne sfere eksperimentalne glasbe. Haina so k sreči tokrat ujeli ravno v času njegove evropske turneje, v družbi Merzbowa in Balazsa Pandija je namreč koncertiral še v Parizu, Berlinu in na avstrijskem festivalu Hyperreality, potem ko je z njima v letu 2016 izdal tudi čudovit izdelek, naslovljen An Untroublesome Defencelessness.

Večer v Komuni se je ob nekajglavi množici otvoril relativno točno z nastopom zasedbe Cadlag. Cadlag je noise/drone projekt, ki ga sestavljajo člani zasedb Extreme Smoke 57, Earslaughter, Dodecahedragraph, PureH, TGWFYTD in Ontervjabbit – kombinacija, ki tudi že nakazuje njihov skupni glasbeni imenovalec in se seveda giblje znotraj polj eksperimentalne elektronike, ambientalne glasbe, drona ter grindcora. Njihov glasbeni odvod se kaže kot skrbno pripravljen avdio-vizualni performans, podprt tako z mnogo plastmi zvoka kot tudi z dodatkom televizijskega šuma v vlogi vizualij. Po vzorcu dramskega trikotnika se plasti zvoka zasedbe Cadlag prepletajo med seboj in rojevajo nove ambientalne krajine, ki ne glede na njihovo intenzivnost posameznika spominjajo na filmske upodobitve izgube signala ali - če želite - spominjajo na prekinitev zmožnosti razumevanja med dvema subjektoma, ki si načeloma delita enake kapacitete sporazumevanja. Ob tem pa platno, na katerega se projicira televizijski šum, postavljeno med nastopajoče in občinstvo, ujame še sence nastopajočih, s čimer nas Cadlag z največjo lahkoto pahnejo nazaj v Platonovo jamo.

Vendar pa nas je že naslednji nastopajoči Dave Phillips kar hitro potegnil iz objema senc jame. Znan po svojih skrajnih, intenzivnih pristopih k produciranju glasbe, nas je že takoj na začetku z glasnim, bojda nenačrtovanim pokom opomnil, da bomo z njegovim nastopom deležni tudi agresivnejših valov plasti semplov, raznih ostalin field recordinga in vzporednega manipuliranja glasu. Pojačana glasnost zvokov je poskrbela za tisto pravo telesno snidenje posameznika z derivati Dava Phillipsa, kakršnega poslušalec le stežka doseže doma. Frekvence zvoka so bile toliko ojačane, da so okupirale celotno dihalno pot in se ustavile šele tam nekje okoli želodca. Končno smo torej lahko izkusili, kako bi bilo čutiti metulje v trebuhu, ob tem pa nam je Davov vokal z vseh možnih smeri neba prišepetoval besede, ki si jih ponavadi mislimo zgolj med lastnimi notranjimi dialogi. Davov nastop je bil sila iskren in katarzičen – tudi skozi odrsko prezenco in telesno mimiko.

Potem ko smo se že malo stopili ob predhodnih koncertih, pa je oder zavzel eden in edini Keiji Haino, eden izmed vidnejših glasbenikov na področju eksperimentalne glasbe, po katerem se potika že vse od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Haino je poleg tega, da igra preko sedemdeset inštrumetov, znan tudi po tem, da je sila natančen, ko gre za izvabljanje zvoka, saj le-tega jemlje kot živo bitje. Ko je govora o Hainu, je potrebno pozabiti na pojem repeticije in se prepustiti nepredvidljivi, a sila natančno strukturirani improvizaciji. Tako se je oder, poln glasbil in efektov, kmalu preobrazil v Hainovo delavnico, negovalnico novorojenega zvoka, ki se je zdaj v obliki neštetih slapov, zdaj v obliki nemočnega krika valil po dvorani. Široko razprostrt razpon Hainovih zmožnosti in sposobnosti se je vil vse od agresivnejših, naplastenih zvokov pa do srca lomečih, nežnih, kitarskih balad, in četudi se je na trenutke že zdelo, kot da se njegov set nekoliko vleče, nas je vselej znova uspel prepričati, da je nepredvidljiva narava dogodkov v življenju tisto, kar nam včasih najbolj teži, a je hkrati tudi tisto, kar dela življenje še najbolj zanimivo. Šele po koncu koncerta smo se zavedli, da je pot do nebes zaprta, dokler ne oglušimo in dokončno utihnemo.

 

facebook twitter rss

Komentarji

Splača se omeniti tudi dejstvo, da se je Haino med ostalimi nastopi ves čas počasi, kot duh, sprehajal med občinstvom - kar je bila že sama po sebi zanimiva izkušnja.

to pa res. le kaj da človeku misliti, da je nekdo duh?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.