Klub Cankarjevega doma, 29. 10. 2013

Letošnji Cankarjevi torki so se včeraj zaključili z nastopom ameriškega trobentarja Davea Douglasa, ki je pri nas poleg koncertov z lastnimi zasedbami med drugim nastopil tudi z Zornovo Masado. Douglas, eden izmed najbolj priznanih in angažiranih trobentarjev zadnjega časa, je nastopil s kvintetom, kot ga poznamo z njegovih zadnjih dveh albumov. No, skoraj: odličnega mladega pianista Matta Mitchella, ki ga pri nas poznamo tudi preko sodelovanja s Timom Bernom, je na turneji zamenjal Luis Perdomo, zasedba pa je seveda nastopila tudi brez gostujoče vokalistke Aoife O’Donovan. Tako so bili na odru še čedalje bolj vplivna kontrabasistka Linda Oh, prodorni saksofonist Jon Irabagon in bobnar Rudy Royston.

V grobem je mogoče videti, da je prav pevkin doprinos pomenil bistveno novost Douglasovega prejšnjega albuma (poslušali smo ga tudi v Tolpi bumov), toda v resnici bi s tem zgrešili bistvo – resda je Douglas tedaj prvič izdal album z vokalom, a to je bila zgolj logična posledica njegove posebne zasnove. Šlo je namreč za album, ki so ga bistveno zaznamovale interpretacije duhovnih himen in nekaterih folkovskih viž, ki si jih je želela slišati Douglasova umirajoča mati. Ker je Douglas ta del dopolnil s svojimi kompozicijami in nato z isto zasedbo posnel še album, ki seveda ni več pomenil takšnega odklona od njegovega siceršnjega ustvarjanja, so bila pričakovanja glede včerajšnjega nastopa toliko večja: oba omenjena izraza sta bila na njem namreč soočena.

S tem, ko se je Dave Douglas odločil v en nastop združiti tako raznoliko gradivo, in povrhu še brez vokala, je tako sebi kot obiskovalcem ponudil zanimiv izziv. Glede na to, da Douglasov izraz v splošnem sega od izjemno liričnega do bolj razigrano raziskujočega, je včerajšnji nastop pokazal, da je v njegovem jedru predvsem težnja po izrazni iskrenosti in nekakšni notranji skladnosti, ki ji polja jazza pravzaprav sploh ni treba zapuščati. Douglas je tako predstavil izbor starejših in novejših skladb, ki so se kljub prepoznavni ločnici zbirale v kreativni glasbeni vrtinec. Pri tem izvirne skladbe  svojih mej niso postavile preveč ohlapno, njihova struktura je bila sicer še kar kompleksna, vendar ne sama sebi namen. Njihovo izvedbo je zaznamovala nekakšna zrela poglobljenost, a hkrati nadvse razgibana dinamika z ravno prav pogostnimi strukturnimi ornamenti, ki so v zvočno tkivo nepričakovano zarezali in vse kose hkrati spet združevali skupaj.

Priredbe, po drugi strani, pa so zaživele čisto novo življenje in se od studijskih verzij zelo odmaknile. Douglas je s svojim toplim, gibkim zvenom nekajkrat sicer aludiral na glasovna prepletanja z odsotno vokalistko, vendar pa je prav te skladbe močno individualiziral in jih glede na njihovo izhodišče zastavil precej bolj drzno. Te krajše izvedbe so seveda premogle neizmerno močne sugestivnost, spevnost in izrazno prepričljivost, ki pa so se v sopostavitvi z nepričakovanimi odmiki zraščale v presežno celoto. Te skladbe je zasedba odigrala z dušo, srcem in ognjem.

Ponekod se je izvedba osredotočila na inherentno liričnost, drugod spet na poskočni folkovski idiom – a oboje dopolnjeno s sugestivnimi zastranitvami, ki so ustvarjale dodatne izrazne premene.

Douglasov kvintet je tako segel v samo sredico jazza, ki so jo določale tudi udarne hard-bopovske melodije, odločne solaže z bogatimi kontrapunkti in občasnimi kontekstualnimi izstopi in volja do stilistične apropriacije. Izjemno dinamične izvedbe so delovale, kot bi bila ena izrazna matrica vedno znova prekrita z drugo; jasne teksturne poteze so bile vedno znova razpihane in sestavljeno v novo zvočno resničnost. Mnoge izmed njih so vsebovale tudi navdihnjene potujitve, kot skozi prizmo, ki je trenutno veljavno zvočno organizacijo razpršila na več žarkov. Tedaj so se v izvedbah pojavile fine razpoke, skozi katere se je za trenutek pokazala tudi svetloba iz podlage. Zanimivo, vse to se je dogajalo povsem znotraj polja, ki mu lahko brez slabe vesti rečemo jazzovsko; vse je bilo notranje osmišljeno in izrazno bogato, takšno, da je ohranjalo svojo organsko teksturo.

In treba je reči, da so k učinku celote uspešno pripomogli vsi nastopajoči, četudi so se izkazali kot razlnolike in samostojne glasbene osebnosti. Linda Oh je navdušila s čvrstim basovskim suvanjem, igrivostjo in učinkovitimi pedalnimi toni. Rudy Royston je ustvarjal osredotočene ritmične gmote in jim v navdušujočih solažah pustil, da so se živahno prelivale sem ter tja. Luis Perdomo se je predstavil kot nekoliko bolj zadržan, uglajen glas, vendar je celoto duhovito obarval tudi z mnogimi namenskimi zdrsi. Odličen je bil Jon Irabagon, ki je ustvarjal hitre, a skladne vzpone in padce, na videz mirne, a vendar takšne, da jih je od znotraj kar razganjalo.

Dave Douglas je bil v vseh pogledih nič manj kot vrhunski. Njegova glasbena govorica je bila reflektirana in poglobljena, njegove solistične pasaže navdihnjene in sveže v vseh registrih; posebej spreten je bil pri povezovanju večjih zvočnih prostorov in ustvarjanju napetega pričakovanja. Njegove fraze so se pogosto namreč raztezale čez neke notranje kompozicijske razmejitve, s čimer so jih začasno postavljale v prenovljeno perspektivo.

Z domišljenim in izpovednim soočenjem različnih vsebinskih niti so se letošnji Cankarjevi torki tako zaključili z enim izmed koncertnih vrhuncev.