Kino Šiška, 11. 5. 2014

Včeraj zvečer je bil v Kinu Šiška spet IndeKŠ večer in organizator je tokrat zbobnal res pravo lekcijo za študenta dobre muzike. Fokusirano na koncert zares edinstvene ameriške zasedbe Dawn Of Midi so šiškarji v spet posrečeno kombinacijo nastopajočih kot uvod večeru vpeljali Zergona, ljubljanskega ljubitelja plesne elektronike, acida in analogne opreme.

Razumeti, zakaj je bila kombinacija tako posrečena tudi v akciji, ne le na papirju, je morda za kanček preveč tehnicističen moment, ki se ga tokrat na želimo dotikati v globine. Po ne tako tehnični strani pa je zlahka dojeti, da gre v obeh primerih za ritmične in vsaj prototransoidne glasbe, ki se igrajo s potenciali matematike scenosledne metrike, poslušalcu pa omogočijo spekter možnih vhodov in načinov vžemanja, ko se prvi lahko prepusti plesu, drugi pa mirno usede v svoj „beanie bag“ in pusti ritmu v glavo in sinapse.

S koncertom smo pričakovali zelo edinstveno izkušnjo sodobne zvočne gradnje, ki v različne načine živega izvajanja glasbe spretno in na nov način vpleta elemente, ki sta jih v muziciranje vpeljala šele računalnik in MIDI-sekvenciranje. Ob Dawn Of Midi je to res neintuitivna trditev, saj gre za docela akustično izvedbo. Ob Zergonu pa je vse skupaj bolj očitno. Njegova uporaba kombinacije modularnega sintetizatorja in ritem mašine v tehnični zasnovi izkorišča prav potencial MIDI sinhroniziranega delovanja sekvenc za namen improvizirane gradnje ritmično strukturiranih glasbenih kosov. Najmočneje se naslanja na poriv ritem mašine, ki je nikdar ne izpusti iz stroge koračnice, z modularcem pa nanjo polaga premetavane sekvence melodije, akordov in piskov, ki najbolj osmišljujejo dinamično odprtost njegove improvizacije. Stilsko smo tu še vedno najbližje ljubljanskemu elektronskemu podzemlju najbližjih kislinskih matric in dub techna. Tudi zato Zergonovo izvajanje težje postavljamo ob bok aktualnim trendom modularne eksperimentalne elektronike. Zergonov drive je konkreten in predvsem ritmično zanesljiv, žal pa se slika začne šibiti ob večini njegove harmonične in melodične igre, ki najprej v fraziranju ni zares avtorsko učinkovita, naknadno pa pogosto tudi ni dovolj osmišljena ob gibanju vzporedno z zelo konstantno ritmično matrico, kar pomeni predvsem, da se preskoki v sekvencah, ki jih maličijo modularni sintetizatorji, dogajajo preveč kontingentno, za oporo poslušanju ostane predvsem ritem, melodično igračkanje pa včasih izpade samo sebi namen.

Zanimivo dejstvo ob prehodu k nastopu Dawn Of Midi je pravzaprav to, da kvalitete njihove glasbe določa metoda, ki je v največ aspektih zelo direktno vezana na izvajanje, kakršnega nam je ponudil Zergon. Prva zanimiva opazka se je porodila nekje na polovici prvega nastopa, ko je Ljubljančanu za kratek zamik ušla usklajenost sekvenc na dobo. Rezultat je bila za kanček metrično zamaknjena mreža. In ta je ravno tisti moment, ki si ga inštrumentalist znotraj Dawn Of Midi ne sme privoščiti in zaradi katerega je živa izvedba glasbe njihove kompozicije Dysnomia tako trd izvajalski oreh. V trenutku ko bi eden od inštrumentalistov svoj ritmični drive zapeljal le za delček sekunde stran od dobe njihovega groova in tako nadaljeval, bi zgodba preprosto razpadla po centralnih šivih. Druga zanimivost pa je, da če Dawn Of Midi ne bi bilo mogoče pripisati tudi avtorskega vozila, kakršnega pomanjkanje sem ravno pripisal Zergonu, bi imeli na dlani sicer tehnično dovršen, a dejansko glasbeno nezanimiv bend. Torej tehnicističen bend. Vendar ni tako. Dawn Of Midi so nam dostavili živ nastop vsaj zame točno po meri pričakovanj. Njihova izvedba je bila brezhibna, njihov zvok pravi. Nekoliko nepričakovana je bila glasnost njihove akustične izvedbe za klavir, kontrabas ter bobne in morda je ravno ozvočenje tisti četrti element, ki lahko v prihodnosti pelje glasbo Dawn Of Midi naprej „into uncharted territory“. Fino ozvočeni skozi stereo sistem so dobro postavljenemu poslušalcu omogočili zaužiti celo nekaj prostorske čarovnije, ko so se alikvoti strun basa in klavirja parili nekje med zvočniki in ustvarjali vtis prehajanja z desne na levo in nazaj. 

Dawn Of Midi so predvsem uspeli v živo predstaviti hipnotični vrtinec svoje muzike, ki je publiko pustil v navdušenju. Vašega recenzenta je njihov pasiven modus na odru sicer pustil nekoliko mlačnega, vendar so bili fantje utrujeni od potovanja, saj je bil to prvi koncert evropske turneje. Nekoliko specifično pa je bilo tudi posredovanje med izvajalcem, muziko in publiko, ki se je v podobni obliki izkazalo že med slabše obiskanim Zergonovim nastopom. Občutek tu je bil, da glasba, ki kompozicijsko pravzaprav stoji na počasnem uvajanju vrhuncev in depresij, v dinamičnem smislu ni zares vstopila v vzdušje prostora. Prvih nekaj dinamičnih vrhuncev je v prostoru pustilo bolj „drop“ kot „buildup“, kar je zanimivo. Z nadaljevanjem koncerta je tudi ta del sicer pridobil efikasnost, nekako vzporedno s stopnjevanjem kompozicije Dysnomia v njene najbolj navdušujoče zaključne stadije. 

Vendar pa je res, da je vsako pritoževanje odveč. Včerajšnji koncert je dosegel pričakovanja, sicer jih ni tudi presegel, vendar pa je Komuna Kina Šiška včeraj „zavibrirala“ z muziko in navdušen aplavz, ki je sledil nastopu Dawn Of Midi, je bil dober pokazatelj tega, kar se je ravnokar zgodilo. Torej navdušujoč nastop sodobega benda z muziko, ki poslušalca pelje novim dogodivščinam naproti.