Defonija: KK Null / Balázs Pándi + deison | Radio Študent

Defonija: KK Null / Balázs Pándi + deison

Oddaja
29. 11. 2016 - 14:30

Klub Gromka, 27. 11. 2016

 

Piše se leto 2100, svet, kot ga poznamo, bo vsak čas razpadel, ljudje bežijo s trebuhom za kruhom v širno vesolje. Z niti najmanj znanim ciljem se v agoniji izmikajo diskontinuiteti bivanja in upajo na čudež. V vesoljskih plovilih, ki tavajo skozi kozmos, imajo radijske sprejemnike, s katerimi vsake toliko časa zaznajo kakšen signal drugih prebežnikov z Zemlje, a nikakor dovolj močan za komunikacijo. Le upajo lahko, da te na videz naključne podobe in zvoki pomenijo, da je tam zunaj še upanje, da dokler sprejemajo tuje frekvence in z njimi podatke, to pomeni, da vendarle niso za zmeraj izgubljeni ali najhuje – sami …

Tako nekako je bilo moč zatavati med spretno zastavljenimi zvočnimi parametri prvega nastopajočega, Deisona, na težek nedeljski večer v Klubu Gromka, kjer se je odvila zadnja edicija koncertnega cikla Defonija. Njegova stopnjujoča manira, ki se je kazala s podobo in zvokom, se je konceptualno izgrajevala vse od začetka do konca. Elektrofoni italijanski nojzer provenience zasedbe Meathead je svoj nastop peljal skozi počasne, hipnotične, z ritmičnimi zankami sekane ambientalne intervale, ki so bili daleč od vsiljivega ali intenzivnega, prej so zveneli že skoraj preveč domače in udobno, vse dokler se ni začelo premišljeno stopnjevanje. Podobe na platnu so se začele hitreje menjati in zvoki so postajali agresivnejši. Vzporednice bi tu lahko vlekli celo s filmom Koyaanisqatsi, znanem tudi po glasbenem prispevku Philipa Glassa. Omenjeni film skuša skozi posnetke, fotografijo in zvok upodobiti naravo, človeštvo in njuno medsebojno povezanost. Ko se premika od narave k civilizaciji, se glasba in posnetki odvijajo vse hitreje, da bi prikazali nek zanimiv in hkrati paradoksalen dualizem minljivega in eksistencialnega ter konstantnega, stabilnega, celo mrtvega.

Deison se je tukaj izkazal s konceptualno polnim nastopom, ki poslušalcev kljub svoji zvokovno-strukturni nevpadljivosti ni pustil na cedilu, temveč nas je kvečjemu spodbudil k agresivnejšemu miselnemu izletu ob spremljanju sinhrone naracije zvoka in podobe, ki ni popustila niti za trenutek. Svoj zelo klasični DIY hrupni pristop k zvočenju je poglobljeno sprovedel skozi plastene sekvence sintov, terenskih in drugačnih posnetkov ter minucioznih detajlov šuma na relativno nizkih glasnostih, vse do repa nastopa, v katerem je narativo končno privedel do vrhunca z intenzivnim, celo nekoliko predramatiziranim hipnim ostrim zaključkom.

In ko smo se že opustili vse upanje, da bi naše vesoljsko plovilo še lahko našlo primerne pogoje za pristanek, še preden zmanjka goriva, nas je zajela nevihtna naveza dvojca KK NULL & Balázs Pándi. Legenda japonskega hardcora in nojza ter v zadnjih letih vse vidnejši in vse širše prezentni madžarski tolkalec sta že pričela intenzivneje od predhodnega nastopajočega, na polni glasnosti in skrajno uigrano. Ni bilo dvoma, da oba točno vesta, kaj poustvarjata in kako to doseči. Muzika se je vila skozi očitne poteze njune medsebojne odzivnosti, ki so naenkrat pričale o značilnih prijemih nedvomno maksimalističnega japonskega digitalnega nojza Nullove šole, masivnih drncih free bobnanja, improviziranih usedlinah hardcorovskega aranžiranja, izkopanih iz progresivnih struktur spet Nullovih Zeni Geva, celo določenih ostankih minimalizma ali spektralizma ob nekaterih sozvenih činel in piskov ali re-sinhroniziranih udarcih Pándijevega bas bobna in elektronskega ropotanja. Zvok je bil k sreči neusmiljeno neposredno vezan na njune pritikljaje zvočil, čist in jasen po verigi izvršenih potez, bilo je glasno in razločno, v ušesih je po koncertu donelo, vendar ne piskalo in tudi na samem dogodku je bilo še najbolj abrazivno žvižganje publike in ne Nullovo plasiranje distorziranega digitalnega cviljenja.

Na neki točki se je zdelo, kot da smo od nedavnega izgubljanja v vesolju končno pristali na nečem semi trdnem, in sicer na dnu oceana, ki nas ob valovih KK Nullove elektronijade ter Pándijeve ritmike, kakor travo na dnu premetava zdaj sem, zdaj tja. Koncert je duo zaključil po kratkem bisu, pred katerim je Pandi potrdil svojo očitno izčrpanost - “I'm dead”. Žal nam je, da na tem mestu ne moremo potegniti primerjalnih vzporednic s prvim koncertom duove Demoncore evropske turneje, ki se je odvil dva dni prej v trboveljski Vašhavi pod organizacijsko taktirko ekipe tamkajšnjega Noisefesta. Ne vemo, kako je bilo niti kako bi lahko bilo, če bi se ta dvojni booking na domačih tleh ne zgodil …

 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.