Klub Gromka, 17. 3. 2014

Trio Fire! se je pri nas ustavil že drugič in od prvega nastopa v klubu Cankarjevega doma pred dvemi leti je na diskografskem področju že prehodil določeno pot. Morda je to tudi botrovalo dejstvu, da so v svojem koncertnem materialu vsaj pretekli torek nekoliko, a ne zelo, oklestili trajanje posameznih kosov in jih zato odigrali nekaj več. Na primer, v več krajših komadov je razpadlo monumentalno delo, ki ga trio v razširjeni različici in z vokalistko izvaja pod imenom Fire Orchestra. In ob tem se lahko izkaže dvoje. Na eni strani je postalo očitno, da trio ne more parirati ekstatičnim razvojem kompozicije Exit, zato je tudi precej samoumevno, da tega na preteklem špilu niso niti poskušali. Raje so se približali podobi, kakršno na primer nudijo tudi na svojem zadnjem albumu, ki pa vendarle zvočno ohrani tudi rudimentarno zasnovo omenjene skladbe za razširjeno različico tria.

Ta pa je precej energično garažno-rokersko zasnovana. Še najbolj stalen je v tej postavi električni bas Berthlinga, ki izrazito poudari repetitivno zasnovo neskončnih komadov Fire! ter na ta način tudi nekako prevzame glavno vlogo ritem sekcije v triu. Ta bi sicer logično pripadla tudi bobnarju Werliinu, za katerega pa je bilo videti, kot da se monotonosti repeticije zaveda in ji zato skuša pobegniti. V vsaj enem neidentificiranem kosu mu je to uspevalo na precej nenavaden način. Ritem je na primer pohitril z block-rockin-beatsovskim divjanjem, se vmes zanesel na basistovo stalnost in sinkopirano in prekinjeno nato raje vstopil v dialog z Matsovim saksofonskim divjanjem. Slednji pa je v eni osebi nekako prehajal med različnimi momenti zvoka celotnega tria, se nekje skromno prepustil neskončemu ponavljanju osnovnega rifa, drugje repeticijo dopolnil z improvizacijo, ali pa se prepustil bolj hrupni elektroniki klaviatur.

Fire! so nastop uvedli z novejšim materialom ter že od začetka niso dosti prepustili ugibanju. Hrupni uvod je prešel v že omenjeno repetitivno drvenje in kljub odločitvi za več odigranih komadov ni umanjkalo njih razvijanje, ki je nastopalo skupaj z nebrzdano energičnostjo. S tem je bil postavljen izhodiščni tok, ki se bolj ali manj ni imel namena ustaviti. Ravno omenjen bobnarjev spopad z repeticijo in Matsova variiranja sta botrovala posrečenosti take minimalne zasnove, ki ne temelji toliko na tem ali onem, bodisi krauterskem bodisi improvizacijskem momentu posamezne skladbe, pač pa na mogočnosti zvoka, občasnem dialogu med vsaj dvema članoma tria in dobro tempiranem občutku za trajanje posameznih komadov. Bučno navdušenje je tako jenjalo šele ob zaključku slabo uro dolgega uradnega dela nastopa, ki pa je prišel precej nepričakovano in prehitro. Dodatek, ki bi zgolj ponovil zgodbo prvega dela koncerta, bi začetni vtis zgolj omehčal in to se je dejansko zgodilo ob tretjem prihodu tria na oder, ko je monotonost dejansko tudi omilila vtis celotnega nastopa. K sreči pa nas je od takega odhoda benda ločil še prvi dodatek, ki je drvečo sliko večine koncerta domiselno prekinil z uspavanko, odigrano na nežnejšem pihalu, katerega izvor nam sicer ostaja neznan. V vnazajšnji refleksiji koncerta doživeto navdušenje dobro napolnjenega kluba krni edino dejstvo, da se ob izogibu bolj postopnemu in minimalnemu razvoju koncerta ta ni uspel opazneje prelomiti in vpeljati dinamiko v sam izbor materiala. Izkušnja tako lahko ostane vezana na trenutek izvedbe, ta pa je vsekakor ponudila delujoči trio v polnem zamahu.