Die Antwoord, Schengenfest, Vinica, 1.8.2014

Spomnim se, kako se je na Radiu Študent začel eden izmed prvih zapisov o takrat še frišnem južnoafriškem kulturno-muzičnem fenomenu Die Antwoord: “Težko je začeti pisati recenzijo o bendu, ki je preprosto tako osvežujoče kul, da bi morali za njegov opis iznajti nov besednjak.” Bilo je to pred štirimi leti, ko je Tadej Droljc v Tolpi bumov preko prvenca $O$ kulturološko in kritiško-recenzentsko razdelal in posledično destiliral nekaj osnovnih parametrov kolektiva Die Antwoord. Omenjeni uvod sicer tu navajam povsem alegorično, da bi si bili na jasnem glede dvojega, če ne trojega. Prvič, da so Die Antwoord dogodek v polju pop kulture, ki sam po sebi terja nekakšno konceptualno razdelavo tipa kaj Die Antwoord sploh so in kaj to pomeni. Drugič, da so fenomen, ki lahko spremeni sam konceptualni in kritiški aparat, s katerim razumemo pop glasbo in kulturo. In tretjič, da smo jih pred štirimi leti še lahko sramežljivo tipali kot kakšni muziko- in kulturološki devičniki, da pa bi nam vprašanje, na katerega odgovor so Die Antwoord, danes moralo biti jasno.

Potemtakem je bil že skrajni čas, da vsaj za trenutek odložimo rezoniranje in Die Antwoord izkusimo skozi formo živega nastopa. Doslej geografsko najbolj privlačna priložnost se je ponudila v petek, na otvoritveni Kino Šiška dan sedmega Schengenfesta, ko so poleg Die Antwoord muzicirali še Kuga, High 5, Moveknowledgement, Laibach in Kiril Djaikovski. To, da so Die Antwoord nastopili na Schengenfestu, je pomenilo, da ni bilo nemalo tistih, ki smo se v Vinico odpravili zavoljo prvodnevnega festivalskega menija - no, bodimo še bolj pošteni, zavoljo južnoafriške kontroverze, ignorirajoč preostala dva dneva festivala.

Še več, ob novici, da bodo Die Antwoord nastopili na Schengenfestu, so se pojavljala tudi negodovanja, ki so implicirala, da bi bilo bolj spodobno, kolikor bi nastopili v Kinu Šiška, ali na Metelkovi, ali v Rogu, ali na Sajeti, ali – ja, zakaj pa ne? - v Cankarjevem domu. Toda, kolikor le malo sledimo antwoordovskim zef principom, toliko nam mora biti jasno, da so Die Antwoord morali nastopiti natanko na Schengenfestu. To pa zato, ker dihotomije med alternativnim in mainstreamovskim, komercialnim in nekomercialnim, umetniškim in popularnim, klubom in festivalom ter med nišnoorientiranim in množičnoorientiranim festivalom pri Die Antwoord enostavno implodirajo.

O samem festivalu, ki z leti raste, a še vedno zavzema tisto strukturno mesto, ki se je izpraznilo s pokojnim Rock Otočcem, torej ne bom sodil, pripomnil bi le dve organizatorski. In sicer, vstop na prizorišče so nekateri plačali z več kot enournim čakanjem v vrsti, plačilni sistem s karticami pa je nekaterim po koncu koncertov po tretji jutranji onemogočilo polnjenje kartic in s tem tudi alkohola potrebnega še vedno aktivnega telesa. Prav tako tudi ne bom sodil nastopov ostalih že omenjenih soakterjev petkovega večera. Kljub temu da smo bili deležni konteksta dveh fenomenov, ki bistveno zaznamujeta vprašanje o političnih implikacijah popularne kulture ter glasbe. Kolikor to vprašanje ni neločljivo projektu Die Antwoord, toliko tudi ni neločljivo projektu, pravzaprav instituciji Laibach, ki so drobovje tresli tik preden so to pričeli početi Die Antwoord. Laibach in Die Antwoord sta sicer povsem različna fenomena, ki, prav zato, ker njunega razmerja ne diktira podobnost, tvorita neko ne-vez, ki pa pravzaprav je neka vez in razmerje.

Skratka, ko je bil Laibachov spiel aus, so oder začeli teritorializirati Die Antwoord. Najprej z masko zakriti DJ Hi-Tek, ki je, kot se spodobi, malce rajcal z uvodom DJ Hi-Tek Rulez, potem pa še Ninja in Yolandi, ki sta za prvi odmerek intenzivnega šova izbrala počasno Fok Julie Naaiers s kritiško hvaljenega drugega albuma Ten$ion. Mimogrede, Fok Julie Naaiers lahko prevedemo kot jebeš hejterje. Samoafirmacijo južnoafriške kulture in jebanja našega kolonialnega popkulturnega pogleda sta v miksu afrikaansa in angleščine nadaljevala z Wat Kyk Jy, ki je naše kolektivno telo dvigoval z rejversko podlago ter z bolj tribal inspirirano Fatty Boom Boom.

Z letos založenega tretjega dolgometražca Donker Mag so Die Antwoord poleg Pitbull Terrier in Cookie Thumper! predstavili še Ninjin solo Raging Zef Boner, ki je tudi neke vrste pavza za Yolandino prvo stilsko preobrazbo. Nič čudnega, če je po repertoarju temu sledil Yolandin solo moment Rich Bitch.

Intenziven in koreografsko dodelan enourni šov je kolektivno telo pod odrom, med katerim so se znašla tudi takšna telesa, ki so se tam pač znašla, vseskozi prefinjeno doziral, da je ostajalo v gibanju, ki je tu in tam že skoraj malce zadišalo po kakšnem moshpitu. Seveda predvsem ob diktatu “jump motherfucker, jump” iz I Fink U Freeky ali pa med Baby's On Fire. Oba komada, ki sta v občo zavest prišla tudi zaradi videospotovske dimenzije, sta bila, vsaj po intenzivnosti, tudi nekakšen vrh performansa. Ta se je po bisu kakopak zaključil s komadom Enter the Ninja, s katerim se je na interwebsih pred petimi leti tudi vse začelo. Lahko bi rekel, da je bil dogodek Die Antwoord natanko takšen, kot sem pričakoval, miks hitičev, ki so si sledili po hitrem tempu brez odvečnega govoričenja.

K fenomenu Die Antwoord, ki nam, ko prehaja skozi naše bobniče, še vedno vztrajno decentrira perceptivne aparate, lahko tako dodam le to, da performans prav nič ne cepeta za studijsko izvedbo. Ninja in Yolandi sta kaskadersko suverena tako v izvajanju teatralnih kot v izvajanju muzikalnih elementov. Kljub osnovni etiketi rap-rave kolektiva pa Die Antwoord bistveno presegajo hip hop, kar se odraža tudi na eksistenčno-stilski mešanici njihovih sledilcev in odjemalcev. Temu je pritrdila tudi struktura tistih, ki so se v petek na jug podali izključno, da bi prisostvovali njihovemu ritualu.

Toda če bi nam danes vprašanje, na katerega odgovor so Die Antwoord, že moralo biti jasno, potem to pomeni, da nam mora biti jasno, da Die Antwoord niso nikakršna mitološka zgradba. Nasprotno, so kreativna sila, ki na način potenciranja sklaplja in afirmira različne dane elemente, pri tem pa ustvarja nove pomene. Die Antwoord so čista površina in ne le, da za to površino ni nobene globine, temveč, kot nas opozarjajo, naše prizadevanje za globino zgreši natanko to površino samo. Die Antwoord izražajo natanko to, kar izražajo. Ninja in Yolandi sta lika, nekakšne prakse, s katerimi Ninja in Yolandi postajata Ninja in Yolandi, mi pa skupaj z njima odkrivamo in tvorimo lastne zef izkušnje. Pomembno je le to, da izbrišemo vsakršno cinično distanco. In pri tem nič ne pomaga bolje kot vroč kotel njunega živega nastopa, ko z Yolandi dvignemo sredinca v zrak: Fok Julie Naaiers.