Naslovna fotografija: Kaja Brezočnik

Kino Šiška, 18. 5. 2017

(2. DEO)

Četrtkov koncert v Katedrali Kina Šiška so spremile napovedi o odrešilni moči funka in težnja po obuditvi rokenrola. To dvoje naj bi uresničila zadnja plošča legendarne, kmalu že štirideset let delujoče srbske zasedbe Disciplin A Kitschme, ki je skupaj s predskupino Igralom obljubljala večer plesa s premislekom in mogoče z manjšim zametkom miselnega upora mainstreamu.

Zgodba zasedbe Disciplin A Kitschme se začenja v poznih sedemdesetih letih, ko je morje Jugoslavije vzvalovil punk, za njim pa je prišel še večji val, novi val, na vrhu katerega je plula zasedba Šarlo Akrobata. V njej sta se skrivali zaenkrat še relativno  nepoznani, a kasneje pomembni imeni, ki sta krojili jugoslovansko glasbeno alter sceno. Te dve imeni sta Dušan Kojič Koja in Milan Mladenović. Vendar se je po kakšnih dveh letih, v katerih so izdali en dolgometražec in znamenito kompilacijo Paket Aranžman, njuno skupno jahanje novega vala razcepilo na dve kultni skupini. Mladenović je ustanovil Ekatarino Veliko, Koja pa Disciplin A Kitschme. In tu je Koja že počasi začel zapuščati vode tipičnega novega, zanj starega vala, ter se pričel spogledovati z zvoki funka, disca, bluza in rokenrola. Zasedba je opustila zvok kitar in ohranila le bas. S tem je v naslednjih desetletjih združevala prvine različnih žanrov, ki jih je igrala v punk maniri, in izdala široko paleto žanrsko mešanih muzik.

Tam nekje ob opustitvi kitare pa je za Kojo prišla še opustitev vsakršne nostalgije po dobrih starih časih. Vsaj tako pravi sam, čeprav bi po skladbah z najnovejšega albuma prej sklepali drugače. Vendar, preden preidemo na album sam ter na nastop glavnega akta, še nekaj besed o zasedbi Igralom, ki je odprla večerno dogajanje.

Srbski Igralom so samooklicani predstavniki hillbilly afro funk žanra. Gre za miks amerikane in zahodnoafriške glasbe, čez katerega bi najlažje nalepili oznako alternativni rok. In čeprav na studijskih posnetkih dosegajo edinstvenost zvoka, v katerem prepoznamo harmonije njihovih vplivov, pa jim četrtkovo vzdušje, ko so na oder stopili pred le kakih ducat obiskovalcev velike Katedrale, preprosto ni bilo naklonjeno. Trojici ne gre očitati nikakršnega pomanjkanja obvladovanja inštrumentov - namreč distorzije so žgale, bobni lomastili, vokali predirali -, žal pa jim ni uspelo poustvariti energije in raznolikosti njihovih studijskih del.  Slišati je bilo bližje tipičnemu alternativnemu rocku, ki ga spremljajo pretežno bluesovski podtoni, prekinjeni z divjim fuzzom kitare in energičnimi vokali.  Razlogov za pomankljivosti, kot že omenjeno, ne bi bilo zares pravično očitati samim glasbenikom, prej mizerni podobi izpraznjenega prizorišča, ki ga je do tedaj zasedlo le bore število bolj ali manj mirujočih poslušalcev. Izgleda, da je večina udeležencev četrtkovega dogajanja pozabila na rokenrol novejših, še razvijajočih se skupin in prišla na ogled starih mačkov tega žanra. Morda vsaj rahlo nostalgično.

Preden so na oder stopili Disciplin A Kitschme, z Dušanom Kojićem na vokalih in basu, Manjo Đorđević na backvokalih,  Radom Vulićem na bobnih ter Igorjem Djekom na ustni harmoniki, se je prizorišče Katedrale že dokaj napolnilo in z izgubo mrtvega prostora takoj postalo lagodnejše. Glasbeni program so brez nagovora publiki pričeli s skladbo Biti imun z njihovega zadnjega albuma Opet. Kojino direktnost in prezenco na odru je bogatil tandem basovskih efektov in orglic, ki so delovale kot zamenjava električni kitari, s tem pa tudi tudi prikazale nov zorni kot za uziranje karakterja tega inštrumenta.  Na mestu so bili tudi priložnostni backvokali Manje Đorđevič, ki je v prve pol ure, z izjemo kakšnega pogumneža v prvi vrsti, kljub svoji skromni koreografiji premogla večjo gibalno dinamiko od zadržanega občinstva.

Rokersko rjovenje, ki je počasi prebujalo poslušalce, je do Kojinega pozdrava zbranim brez premora trajalo kakšno uro. Šele ob tem oddihu je publika pridobila dovolj svobode za prvi aplavz. Za tem pa je z daljšim inštrumentalnim intermezzom zopet sledil odmik v mirujoče, dremljivo, disciplinirano stanje zadržanosti, iz katerega se večina ni prebudila niti ob nostalgičnemu vzklikanju Jimmyjevega imena v pesmi Hendriks, Hendriks! Bolj kot ne so se izjalovili tudi nagovori Koje, ki je bil tudi ob kakšnih hitih več kot očitno lačen večjega odziva publike ter se ni zadovoljil z majhno porcijo povratne komunikacije prvih dveh vrst. Po nekje uri in pol enoličnega rokerskega programa, ki je brez pavze ohranjal enak nivo energije, je po pesmi Zaboravili na rokenrol!?! sledilo prvo slovo z odra. Ostal je le še feedback Kojinega basa, ki nas je spremljal do začetka bisa, oziroma do najbolj sproščenega dela celega koncerta. V polurnem zaključku je skupina zaigrala več hitov, med drugim Tata i mama in Ah kakva sreća, ki sta doživela najmočnejši odziv publike. Koja se je od discipliniranega občinstva poslovil s srčno zahvalo in ga zopet pustil samega s feedbackom svojega basa.

No, če Disiciplin A Kitschme v zvoku žal niso dosegli takšne aktualnosti in raznolikosti, kot smo jih od njih vajeni, pa je vsaj celotno koncertno vzdušje pokazalo na resničnost nekaterih bendovih besedil.  Glede na starostno podobo publike lahko trdimo, da je mlajša generacija pozabila na rokenrol, medtem ko tudi starejši ne gre pripisati kaj več kot le nostalgičnega obujanje starih dobrih časov. Na ta večer se funk in rok žal nista izkazala kot odrešitelja.