Druga Godba: Drugi dan, drugi del

Fotografinja: Urška Boljkovac

Metelkova: Različne lokacije (Gromka, Gala Hala, Menza Pri Koritu, Channel Zelo) @ 27. 5. 2016

Pred vami je še drugi del recenzije petkovega dogajanja na festivalu Druga godba. V njej spremljamo selitev iz soban Kina Šiška na Metelkovo ulico in tamkajšnji pihalsko trobilski razvrat. Razkrijmo že kar na začetku, da je bil to prvovrsten razvrat, ampak pustimo prvovrstnosti, da se razjasni šele s sledečimi besedami in stavki refleksije.

Večerno dogajanje na Metelkovi ulici je potekalo v štirih prostorih: v Channel Zeru, Gromki, Gala Hali in Menzi pri koritu, v katerih je povsod potekal po en dogodek oziroma koncert. Medtem ko se je bilo v Gromki na Afrovillu moč naužiti sukanja afriške glasbe kot večerne konstante in prostora druženja, se je večina obiskovalcev, vsaj v času poteka koncertnega dela, premikala predvsem po ostalih koncertnih prizoriščih.

Troje koncertov je imelo nekaj skupnih značilnosti, ki so bdele nad celotnim večerom. UkandanZ, Orkesta Mendoza in The Comet is Coming sestavlja vsega skupaj štirinajst moških, množica instrumentalnega preseka teh skupin pa vsebuje bobne in vsaj eno pihalo ali trobilo. Kot si lahko predstavljate, smo to homologijo lahko užili skozi izhodišča različnih glasbenih korenin, ki jih redko najdemo takole na kupu.

A odvrnimo se od te nasilne grupacije in razpredajmo raje o tem, zakaj je ali ni bil koncertni večer vreden udeležbe, začenši s francosko-etiopsko navezo uKanDanz v Gala Hali. Ob pol polnoči, ko so otvorili s komadom Endé Iyérusalem, so se uresničila pričakovanja poznavalcev te zasedbe. Ta je namreč že nakazal povsem rockovska nagnjenja skupine, opolnomočena s saksofonom, ki sliči na funk melodije Mulatuja Astatkeja, a v težjekovinski preobleki.

V osrčju treh postav, ki so se s svojimi inštrumenti na trenutke prav nevarno nagibale, sta poplesovala še kitarist in pevec Asnake Guebreyes, ki je vehementno govoril v etiopskem jeziku in vselej še bolj nasmejano animiral publiko, da je sodelovala ob njegovem poskakovanju in zibanju prsi. Ko so na publiko pritisnili še s tišinskimi prelomi v komadih in daljšimi skladbami, je vzdušje z vse številčnejšim občinstvom postajalo vse bolj domačno.

Po tem kovinsko-žlahtnem etiorockovskem uvodu smo se preselili v Menzo pri koritu na šesterico iz Arizone, združeno pod vodstvom Sergia Mendoze. Če smo na koncertu uKanDanZ v prvih vrstah opazovali divji headbang plapolajočih las, so v Menzi v prvih vrstah na svoj račun prišli ljubitelji zibanj ob latinoskoameriških ritmih, katerih roke so bile vse drugje kot tesno ob telesu. V črnih suknjičih in bleščečih se črnih čeveljcih so se Orkesta Mendoza v prvi polovici koncerta z igro stopnjevanja in umirjanja ritma izjemno razigrali.

Za glasbeno-performativni vrhunec večera bi lahko določili trenutek, ko so Orkesta Mendoza v svoj prid spretno izkoristili posebnosti prostora Menze pri koritu. Trobentač se je namreč preko balkona pretihotapil med občinstvo, medtem ko je preostala peterica stopnjevala ritem igranja na odru. Med njihovo nenadno tišino se je med publiko oglasil skriti trobentač, ki se je počasi bližal odru, in ko se je nanj vrnil po seriji izmenjav, se je prostor prav zares spremenil v plesno dvorano. Če bi se še malo zamislili, bi lahko rekli, da je v tem prizoru trobentač simboliziral glas ljudstva, ki se je izzivaje približeval odru, dokler se ni dokončno razplesal na razuzdanem konju. Vendarle se je tempo igranja sčasoma umiril z ležernimi ritmi sambe, ob katerih je na svoj račun prišel tudi vokalist in strasten plesalec Salvador Duran.

Ob prehodu v končnico večera smo se nato še zadnjič selili, tokrat v Channel Zero, kjer se je v toksičnih barvah odvil koncert trojice The Comet is Coming. Alternativni jazz angleškega podzemlja, tako pravijo pri Drugi godbi, zadnjih nekaj let na festivalu zastopa predvsem Shabaka Hutchings, ki je leta 2013 nastopil s skupino Melt Yourself Down, lani pa kot del zasedbe Sons of Kemet. Tokrat je prav tako skuštran poskrbel za razdivjan zaključek drugega festivalskega dne. Z rabo delaya in reverba je z mikrofonom v saksofonu ustvarjal poskočne melodije spajanja afrobeata, funka in jazza. Slavni kombinaciji bobnov in saksofona se je s kapuco na glavi priključil še v pončo oblečeni klaviaturist, ki je s precej rezkimi glasovi dopolnjeval basovski del zvočnega spektra. Kozmične in spiritualne motive smo lahko začutili že ob navedbi naslova pesmi Do It The Milky Way, odigrani z očitno prepotenimi intenzivnimi obraznimi grimasami.

V tej zeleni vročini in plesni vročici se je zaključil drugi večer festivala, ki ga je spremila topla petkova noč. Naj pa za konec še kar direktno povemo: deležni nismo bili ničesar, česar nam festival ne bi pripravil že kako leto poprej. Letošnja petkova kombinacija pa se je ne glede na to izkazala za prav prvovrsten skupek.