Ljubljanica, 4. 9. 2014

Koncertni cikel Dvocikel je organiziran s posebnim konceptom, saj na vsakem koncertu priredi sodelovanje dveh različnih slovenskih zasedb, ki si vsaka zase vzameta svoj čas ter vmes predstavita še nekaj malega sodelovanja. V tokratni dvojno dvojni reportaži pokrivamo četrtkov koncert skupine Trus! in domačega IDM-producenta Kleemarja ter sobotni koncert Bakaline in Janeza Škofa ter Marjana Stanića. 

Dvocikel je letošnji prvi ljubljanski koncert organiziral na eni od ladjic Društva rečnih kapitanov, ki je poskrbela za edinstveno, zasebno vzdušje. Na njej je nastopila žanrsko pestra skupina Trus!, ki je koncert začela na skoraj ambientalni noti ter s pomočjo iz neznanega razloga le redko uporabljenega saksofona ustvarila nekakšno zasanjano zamaknjenost. Ta pa je bila kmalu prekinjena z veliko hitreje tempiranimi in pestrejšimi komadi, ki so delovali zelo igrivo, pisano, celo kičasto. Prisluhnili smo pevkinim politično socialnim pozivom, ki so k njihovi nenavadni glasbeni mešanici dodali tudi punkovsko noto. Ta je ostala prisotna v ritmu tudi, ko je pianist posegel po saksofonu, brez katerega bi vse skupaj lahko delovalo celo preveč preprosto. Po približno štiridesetih minutah koncerta in simultane počasne plovbe sta se jim na odru pridružila še prekmurski elektronski IDM-producent Kleemar ter posebni gost, kitarist Bekko, ki sta v mešanico zopet dodala nekaj zasanjanih tekstur. Skozi odmevajočo in za mnogimi efekti skrito kitaro je bilo slišati prostran, s teksturami zapolnjen zvok, ki je hkrati deloval kot solaža ter podlaga zanjo. Po dveh skupnih komadih so Trus! ob iskrenem aplavzu zapustili oder, ki sta ga prevzela Kleemar in Bekko ter ustvarila še nekaj presenetljivo pestrih zvočnih pokrajin. Bekko je nato oder prepustil Kleemarju ter se vrnil le še za odlični zadnji komad večera, ki se je končal ravno, ko je ladjica dosegla pomol.

Atrij NUK, 6. 9. 2014

Že dva dni pozneje se je v atriju Narodne in univerzitetne knjižnice odvil naslednji del koncertnega cikla, ki ga je začel duo Bakalina. Renata Lapajna s harmoniko ter Jani Kutin z vokalom sta poleg domačega sira postregla tudi s pristnim in iskrenim nastopom, ki je opeval kmečko mentaliteto, kritiziral družbeno-politično situacijo ter pozival k aktivnemu odnosu do življenja. Glasbeno in pesniško dokaj preproste skladbe so bile zanimive predvsem zaradi v teh časih tako pozabljenega in neslišanega stališča, ki ga Kutin posreduje skozi svoja besednih iger polna besedila ter humorne vložke med posameznimi komadi. Prijetno domače vzdušje, ki sta ga pričarala, se je sicer morda teplo z meščanskim in študioznim prizoriščem, a tovrstna jukstapozicija je le poudarila v tem primeru nekako premosten prepad med različnimi miselnostmi. Gre namreč za glasbo preteklosti, ki pa v tem primeru ni slepa za ideje sedanjosti in prihodnosti ter je v tem smislu tudi posodobljena in na nek način angažirana. Na podoben način je delovala tudi glasba tandema harmonikaša, interpreta in vokalista Janeza Škofa in tolkalca Marjana Stanića, ki sta igrala predvsem uglasbene izvedbe pesmi slovenskih pesnikov. Ob Škofovi živahni, a dramatični harmoniki ter Stanićevih preciznih in prefinjenih ritmičnih dodatkih smo prisluhnili poeziji Daneta Zajca ter njegovih sodobnikov, ki je prav tako dišala po preteklosti, a na osebni ravni ostala vedno aktualna. Praktično brezhibno odigran nastop se je zaključil s skupnim komadom, ki ga je dvojec zasedb skupaj ustvaril posebej za to priložnost. Ta je nekako orisal ljudsko pesništvo in zastarele glasbene strukture, ki so jih avtorji uspeli popestriti s hitrimi in odločnimi melodijami.

Enkraten večer, ki smo mu bili priča, je nekako zajemal iz slovenske kulture skozi čas in s humornimi ter resnimi politično-socialnimi implikacijami ustvaril vzdušje, v katerem je bilo mislim prostorno. Podobno kot na prvem koncertu so se tudi tu združili tako različni glasbeni žanri kot tudi življenjska stališča, da bi skupaj ustvarjali glasbo, kar je že samo po sebi nekaj zares posebnega.