Klub Gromka, 10. 11. 2013

Po enoletnem premoru in nekaj zgodnjejesenskega ogrevanja se je koncertni cikel Defonija včeraj vrnil v velikem slogu in na odru Gromke s solističnim špilom postregel z newyorškim muzičistom, skladateljem in improvizatorjem Elliottom Sharpom. Odkar se je Sharp leta 2007 v Cerknem nazadnje predstavil solo, je pri nas gostoval še nekajkrat, vsaj pričujočemu recenzentu pa so se vsi ti fini špili zdeli kot nekoliko medel odmev takratnega nastopa. Če je z vmes predstavljenima projektoma Terraplane in Electric Willie žanr le razširjal, je tedaj žanre obrnil od znotraj navzven in skladal z njihovimi kostmi.

Nekoliko drugače je bilo pred temi leti, ko je v improvizaciji z elektrostrunarskim kvartetom postregel z valom soničnega žarčenja. Vrhunsko, a vseeno tudi tedaj bogastvo njegove kitarske zvočnosti ni prišlo povsem do izraza, saj se je pač zlilo v kolektivno odzvanjanje. Stvar je namreč v tem, da je v igri Elliotta Sharpa ravno zvočno niansiranje tista najbolj sublimna premena, ki postavlja tega glasbenika na sam rob semantičnega okolja pojma kitarist.

Povsem enoznačno ga tu sicer nikoli ni bilo najti, pa ne le zato, ker poleg kitare igra tudi na saksofon in že od srede osemdesetih tudi na računalnik. Od vsega začetka je namreč ustvarjal in prirejal sebi lastne inštrumente in z njimi zelo konkretno umikal kitaro iz etabliranih intonacij in tudi iz same tonalnosti. S tem raziskovanjem je močno povezana tudi njegova afiniteta do bluesa, v katerem se je z drsno tehniko, ukrivljanjem not in distorzijo že tradicionalno opuščalo diktate not, akordov, melodij in harmonij. Ravno toliko kot tonalna je pri Sharpu pomembna timbralna dimenzija in v njegovi solo igri je orkestracija z alikvoti tako raznovrstna in vseprežemajoča, da je termin solo kitara mnogo preskop. Elektroakustični nastop bo bolj na mestu; tudi zato, ker je njegov včerajšnji inštrument nekakšen nenavaden križanec med akustično in električno kitaro. Tak zložljiv, smelo prirejen za potovanja z letalom.

Prvi del včerajšnjega nastopa so bile meditacije na delo Theloniusa Monka. Z njimi se je ukvarjal že tedaj v Cerknem, na albumu Sharp? Monk? Sharp! Monk! pa so zabeležene tudi v akustični obliki. Včeraj so bile daleč od akustičnosti, kitara se je zvijala in ječala v neštetih odtenkih, igral pa jo je tako z drsnikom kot z ebowom, ki je nekakšen mali baterijski lok za kitaro. To razširjeno igranje kitare je povsem na novo kristaliziralo izvorni karakter Monkovih kompozicij, ki so skoraj šolsko sestavljeni blues štikli, ki jim je Monk dokaj verno, akord za akordom, tudi sledil. Ta koherentnost je bila tudi ena od odlik prvega dela nastopa, saj je v navidezno improvizatorski arbitrarnosti in kaotičnosti poslušalcu dopuščala precejšnjo mero orientacije.

Osnovnima izhodiščema folka in bluesa je med nastopom z domišljeno razširitvijo dodal tudi določen orientalski podton, ki je kot da pomotoma nastal ob rabi električnega loka za precej dobro emulacijo dialoga teremina s kitaro. S tovrstnim nizanjem različnih modusov igranja je tako ustvarjal nove zgodbe; posamezne parte skladb je ohranil zračne in skoraj nedotaknjene, druge pa je spustil skozi nevihto tonov, ki jih v svoji značilni maniri ustvarja ne le z brenkanjem po celotni dolžini strun, marveč se teh sinhrono loti tudi perkusivno. Prej kot kitara je njegov inštrument funkcioniral kot nekakšen polifon vokal oziroma kar kot avantgardni robotski zborček. Tak, ki škripa, brenči, brunda in zavija meditacije na Monka.

Drugo polovico večera se je predstavljala kompozicija Momentum Anomaly. Ta sicer pomeni napako v neki ekonomski teoriji predikcije gibanj na borzi, in prav gotovo gre tu iskati tudi Sharpov komentar na oholost ekonomizma. Ta anomalija je namreč posledica človeškega faktorja, ki ga ekonomska teorija nekako ne uspe ujeti v matematične formule in zaradi katerega v neki inerciji hypa cene delnic pogosto zaidejo nerazumno visoko ali nizko. Od tod dalje se kar ponuja nadaljevanje v Sharpov muzikalični kredo, v katerem na matematične figure aplicira improvizacijske metode. Nevidna roka trga kot umetniški princip, bi lahko reklo temu.

Elektronska dimenzija Sharpove glasbe se je še posebej izrazito utelesila v tem drugem kosu, v katerem se je Sharp še bolj osredotočil na perkusivno igranje. Tekom svojega razvoja se je kompozicija razrasla v nekakšno pulzirajočo tvar, ki jo je gnal pravi pravcati, iz kitare izvabljeni kick drum, nad njim pa so se ostri toni prepletali z naplastenimi zvenenji. V tej repetitivno zastavljeni skladbi se je večkrat ponudila celo kakšna asociacija na nedavni koncert tria The Necks, ki prav tako uporabljajo ravno momentum, se pravi inercijo nekega trenutka, kot skladateljsko-improvizacijski ključ.

Podobno kot tedaj je tudi tu na odru, utelešen v zavzeti in osredotočeni figuri Elliotta Sharpa, godel cel orkester, za katerega porajanje ni bilo nobene potrebe po cenenem poigravanju z odmevom in drugimi efekti. Dovolj je bil en muzikant s svojimi štirimi desetletji raziskovanja, neprimerljivo tehnično podkovanostjo in – kakopak – še vedno dejavno radovednostjo. Mitološki cerkljanski špil izpred šestih let je končno le dobil  potrditev, da je v avantgardni muziki le malo enakih Elliottu Sharpu in da če kdo, pa ta tip dejansko ve, kaj dela.