Kino Šiška, Koncertna dvorana Rog, 29. 9. 2017

Petkov in s tem tudi glavni večer letošnje Sonice v Kinu Šiška je pripadel četverici izvajalcev. Z domačima Nino Hudej ter NinoBelle sta štafeto večera nosila Bernd Friedmann in Uwe Schmidt, bolje poznana pod skupnim psevdonimom Flanger oziroma Burnt Friedman ter Atom TM, kadar se pojavljata ločeno. Poznavalcem založb Ninja Tune ter Raster-Noton dobro poznana akterja sta sama po sebi obljubljala zvočno intriganten ter performativno premišljen prvi del petkovega večera.

Vstop v Katedralo Kina Šiška je nemudoma razkril neklasično formo planiranih nastopov, saj nas ni pričakala tipična rock’n’roll style odrska prižnica, temveč je bil fokus usmerjen v sredino dvorane, kjer je kraljeval praktikabel z dvema mešalnima mizama, modularnim sintetizatorjem ter samplerji in računalnikom, celotno podobo pa je mišičasto dopolnjeval ogromen bas ojačevalec, ki je duu Flanger služil kot monitor. Dvorana Kina Šiška je tokrat uporabila vse svoje ozvočenje, celotna organizacija prostora je namreč bazirala na surround postavitvi, na sredini katere sta bila Schmidt in Friedman. V teoriji odlična ideja, ki načeloma omogoča 360-stopinjsko umeščanje zvokov v prostor, pa je bila izvedena malce manj odlično. Slišati je bilo namreč očitno razliko med glavnim ozvočenjem okoli velikega odra in pa ostalimi zvočniki po dvorani, ki preprosto ne sproducirajo enako uravnoteženega zvoka. Vseeno pa to ni zares motilo celotne izkušnje, saj si je lahko vsak obiskovalec s premikanjem po dvorani sam izbral mesto, kjer je bil miks primeren željam posameznika.

Da pa se ne bomo mudili zgolj pri tehnikalijah, povejmo na tem mestu še nekajo glasbi in zvokih, ki sta jih Flanger servirala zbrani publiki. Set je otvoril počasen synth-pad uvod, ki je v zvoku na momente spominjal na Pink Floyd in njihov Shine on, le da ga po dobrih 10 minutah ni razvezala kitara, pač pa intrigantno sinkopirani beati. Ti so bili še največja stalnica v celotnem setu, saj so prej ali slej dopolnili vsako temo, med katerimi sta Flanger sicer mojstrsko krmarila, vendar pa nikoli niso privzeli res plesne forme, četudi bi v zvočni krajini, ki sta jo ustvarjala, zadeva mnogokrat lahko zavila v povsem tehnoidne vode. S tem sta Flanger hote ali nehote vzpostavila zanimiv kontrast z zadevami, ki so sledile.

Po skoraj uro in pol trajajočem setu in kratki pavzi, sta se na glavnem odru pojavili NinaBelle in Nina Hudej, združeni pod imenom njunega projekta Warrego Valles. Menjava pozicije s sredine dvorane na oder je bila morda malce neposrečena, saj je vzpostavila nekaj več distance do nastopajočih, k čemur je dodalo tudi dejstvo, da sta s setom pričeli praktično takoj, ko se je polegel aplavz za Flanger, ob čemer je mnogo ljudi odšlo na čik pavzo, s tem pa se je dvorana za nekaj časa opazno izpraznila. A to ni zmotilo nastopajočega dua, Warrego Valles sta namreč postregli z mešanico novega in starega materiala, spretno zapakiranega v bolj ali manj straight 4x4 ritme, ob spremljavi občasnega živega petja NineBelle. S tem sta večer potegnili v bolj žurerske vode in postavili temelje za bangerski zaključek, ki je sledil.

Tretji akt tega dela večera je fokus zopet prestavil na sredino dvorane. Atom TM je zavzel svojo prvotno pozicijo, le da je tokrat večji del teže slonel na njegovem računalniku, na katerem je bilo videti premišljeno sestavljen Ableton Live set. Podobno kot prej pri Flanger je bil začetek precej dronerski, s počasnim plastenjem in grajenjem napetosti z odrezavimi sinti. Po približno desetih minutah se je med zvoki pojavil off-beat hi-hat, ki je služil kot vojna napoved pred skorajšnjim bombardiranjem. Subtilno, a vseeno nenadno smo se znašli sredi temačnega tehno štanca, ki se je igral z umestitvijo zvokov v prostor, spet z uporabo Šiškinega surround ozvočenja. Ob realizaciji, da je Atom TM opazno glasnejši od prejšnjih dveh aktov, se je v zavest počasi, a vztrajno zatekala misel, da smo pravzaprav del najverjetneje najbolj polnokrvnega rejva, ki se je kdaj zgodil v Kinu Šiška. Schmidt ni popustil več kot uro, v vmesnem času pa se je igral z združevanjem tako semplov starih drum mašin tipa 808 in 909, kot tudi očitno namensko ustvarjenih zvokov, ki pa so se venomer uspeli izmakniti občutku že-slišanosti.

Bombastičnosti navkljub pa vseeno ni bilo moč spregledati rahle zadržanosti publike. Poraja se vprašanje, če so ljudje tudi v berlinskem Berghainu, kjer je imel Atom TM set naslednji večer, ostali na razdalji vsaj 2 metrov okoli njega ter se ob tem na momente nesuvereno prestopali. Vsaj del krivde za dokaj zadržano atmosfero gre iskati v samem prostoru, Katedrala Kina Šiška je namreč za takšne evente preprosto preveč sterilna in ne vzbuja občutja zatohlega nočnega kluba, v katerega smo se prišli zdivjati. To je bilo še najbolj opazno v zadnji tretjini seta, ko se je megla, s katero so sicer izdatno napolnili dvorano, razkadila, s tem pa je očitno upadla energija publike, kar nakazuje na to, da se v veliki dvorani Šiške preprosto niso uspeli povsem sprostiti.

Po tem nekoliko podaljšanem osrednjem dogodku letošnjega festivala, smo se tisti željni nadaljnjega klubskega doživetja tudi letos lahko odpravili še na klubski večer. V Rogovi koncertni dvorani je nekaj čez polnoč domača DJka R36 skozi svojo sicer presenetljivo umirjeno, a kontekstu primerno selekcijo, predstavila nekaj muzik iz sodobnega klubskega obrobja. Že takrat razmeroma številna in očitno motivirana publika se je nato gostila v pričakovanju dozdevne glavne zvezde večera, berlinske producentke Machine Woman, ki je oder prevzela nekaj čez eno zvečer ter začela svoje postopno sestavljanje in razstavljanje znotraj klubskih shematik.

Različni glasbeni gradniki so se skozi njen preudaren pristop izmenjavali v večinoma zadržanih in skromnih komadih, med katere je vključila tudi nekaj prepoznavnih elementov iz avtorskih produkcij. Skupaj z lepo zapolnjeno koncertno dvorano ji je kljub mestoma morda celo preveč previdnim in počasnim razvojem uspelo zgolj z zanimivim izborom detajliranih zvokov ustvariti učinkovito klubsko vzdušje. Pri tem pa se morebiten subverzivni potencial, do neke mere razviden iz njenih vsaj znotraj klubske glasbe razmeroma inovativnih produkcij, v živem, napol improviziranem, a docela funkcionalnem setu ni realiziral, kot bi morda pričakovali. Plešoča množica je sicer delovala izredno zadovoljno, a kljub temu se je tovrsten nastop zdel vprašljiv znotraj vzpostavljenega festivalskega koncepta, ki je obljubljal drznejše in aktualnejše zvočne prakse.

Ko je oder zatem prevzela Ziúr, se je vzpostavila kot skoraj popolno nasprotje prej slišanemu. Počasne in premišljene mikse so zamenjali odrezavi in dozdevno popolnoma intuitivni prehodi, monoliten tehno pa je zamenjal pisan izbor pogosto med seboj nikakor sorodnih ter s klubskim kontekstom načeloma nepovezanih muzik. Med drugim smo lahko denimo slišali black metal, upočasnjen Rihannin hitič Work, komad Baltimore Nine Simone ter parkrat tudi kakšen boleče osladen trance ali bubblegum pop. Tovrsten everything goes pristop k miksanju je sicer v zadnjih letih precej popularen zlasti med politično angažiranimi DJ kruji, a morda je to eden prvih, če ne celo prvi tovrsten nastop pri nas. Sonica, ki naj bi Ziúr prvotno pričakovala v sicer nedvomno zanimivi, a nikakor tako živahni live izvedbi, je tako s svojim DJ nastopom v naš prostor nič hudega sluteč vnesla nekaj prepotrebne svežine.

Ob eklektični selekciji prav tako berlinske producentke in DJ-ke smo se bili prisiljeni soočiti s številnimi vprašanji glede lastnih in občih kriterijev, po katerih sodimo klubsko glasbo. Zlasti tistim, ki so med njenim nastopom naveličani odšli, bi bilo verjetno težko upravičiti razpad vseh konvencij koherentne progresije DJ seta. Tisti, ki so ostali ter se prepustili tej popolnoma nepredvidljivi in  neobremenjeni logiki, s katero je operirala Ziúr, pa lahko pričajo o moči klubskega konteksta, v katerem očitno lahko deluje še veliko več, kot si morda v splošnem mislimo. Ob tem pa lahko zaključimo, da se še veliko več lahko zgodi tudi znotraj študiozne ter na veliko konceptualizirane Sonice, v kontekstu katere je bila prav tovrstna navidez nesmiselna in zajebantska selekcija morda še najbolj subverzivna.