Klub Gromka, 16. 6. 2016

Po nekaj letih so se v naših logih zopet zbrali člani angleško-francoske naveze L'Orchestre du Montplaisant. Zasedba, ki znotraj sicer precej ozkega kroga poslušalcev slovi po intimnih in doživetih nastopih, je tudi tokratni četrtkov večer odela v svojo značilno glasbeno-performativno tuniko.

Preden pa smo na odru videli celoten štiričlanski orkester, sta predkoncert izvedla bobnar Luke Warmcop ter organist Graham Mushnik, ljubljanskemu občinstvu že dobro poznana pod imenom Guess What. Duo, ki ga fascinirajo zvezde, vesoljski pionirji, italijanski B-filmi ter srednjeveški misleci, je tudi tokrat postregel z zajetno dozo njemu lastnega izraza. Črno-bele toge in maske ter turbani so ob prihodu na oder že pred prvo odigrano noto nakazali, da Guess What nista radikalno spreminjala svojega živega nastopa. Tako sta pojavi, ki bi ju na videz umestili v kakšno skrivno društvo beneških renesančnih veljakov in umetnikov, takoj padli v preigravanje orgelskih fraz, podloženih z entuziastičnimi beati.

Če sta svojo pot začela leta 2008 s pogledom v vesolje in fascinacijo nad Jurijem Gagarinom, pa se v zadnjih letih Warmcop in Mushnik gibata v bolj arabskih vodah. Še vedno je njun zvok sestavljen iz zelo kompaktnega bobnanja, ki poskrbi za izrazito žanrsko raznolikost ter iz zvokovja orgel, s katerimi Mushnik mojstrsko zapolnjuje spekter tako, da je občasno težko verjeti, da vse prihaja izpod rok le enega človeka. Četudi orgle velik del časa preigravajo lestvice, ki izvabljajo orientalska občutja, pa se Warmcop na bobnih ne »špara«. Glasbo zna peljati vse od shufflanih rock ritmov preko bossa nove, jazzy ridea in reaggeton snareov do polnopravnega hip-hopa. Zvočna zmes, ki zadane občinstvo, ima tako vedno znova pridih svežine, navdihujoče se prepleta v narativo, ki jo nakazujejo kostumi ter celotna pojavnost in ki nas popelje v svet znanosti, matematike in filozofije tako, da je v užitek gledati, kako se orgle na stojalu zibajo v ritmu glasbe.

Sledila je daljša pavza, v kateri so oder rahlo preuredili in pripravili za nastop celotne zasedbe L'Orchestre du Montplaisant. Na odru sta se pojavila še kitarist ter basist in vse je bilo pripravljeno za drugo rundo. Zvočno se je drugi del koncerta zdel ohlapno nadaljevanje forme, ki sta jo prej vzpostavila Guess what. Stilizirana oblačila so izginila in pred nami so bili štirje »modeli iz sosednje ulice«. Kvartet tako v nasprotju z duom ne stavi na nad-zgodbo, ki bi zaokrožala glasbeni del, in se osredotoča izključno na glasbo samo. Vendar pa kljub dodanim inštrumentom celota deluje nekako bolj prazno. Skladbe sicer na precej zanimiv način manevrirajo med različnimi žanri, vendar pa nekako ne dosežejo nivoja sinergije, značilnega za nastope Guess What. V povprečju se zdi, da je L'Orchestre du Montplaisant nagnjen k bolj latino-ameriškem delu izraznega spektra, četudi se orgle še vedno v veliki meri držijo orientalsko zvenečih melodij. V miks se vplete še nekaj besedil, ki bi jih sam umestil nekam med balkanske in francoske cigane, kitara pa doda svojo dozo folk miljeja. L'Orchestre du Montplaisant je tako nedvomno žanrska večživka, vendar pa se v njihovem primeru zdi, kot da so s tem vajenci vsega, a mojstri ničesar.

Francosko-angleška naveza je četrtkov večer v Gromki obarvala v zelo intimno vzdušje. Tokrat sicer niso postavili šotora, ki bi simuliral njihov vadbeni prostor, kot so to storili leta 2010, je pa maloštevilna publika, ki se je mirno pozibavala ob hipnotičnih ritmih, vseeno uspela pričarati prijetno intimno vzdušje.