Kino Šiška, 10. 10. 2017

V torek zvečer smo bili priča koncertu skupine iz »globin« tunizijskih puščav, ki »stoletja stare obrede glasbenega šamanizma katapultira v 21. stoletje« in je zato nekaj »preprosto osupljivega«.

Ne, nismo bili na še enem od dogodkov iz serije Glasbe sveta, pač pa nas je takšna PR-ovska osladnost tokrat vabila v komuno Kina Šiška, ki jo je obiskala do še pred kratkim precej neznana zasedba Ifriqiyya Électrique. Ta je bila v zadnjem času v domačem medijskem prostoru deležna presenetljive pozornosti. Od obravnav nedavnega prvenca Rûwâhîne do intervjujev in splošnih predstavitev fenomena njihove transcendentalnosti. Najbolj opazno je zasedbo počastil časnik Delo s serijo kar treh člankov, vsaj približno enako čarobne tri oddaje pa smo ji namenili tudi na Radiu Študent.

O zasedbi smo torej lahko slišali že veliko. Nastala je kot produkt večletnega preučevanja glasbenega obredja v južni Tuniziji živečih potomcev podsaharskih korenin. Tega se je lotil francoski muzikolog François Cambuzat, ki je kasneje tudi postal njen idejni vodja. Zbral je tri pripadnike Banga skupnosti Tareka Sultana, Yahia Chouchena in Youssefa Ghazala, k sodelovanju pa povabil še italijansko punkerico Gianno Greco iz zasedbe Putan Club. Tako je nastala Ifriqiyya Électrique, ki, kot je to dobro opisala sodelavka Brigita Gračner, muzicira na presečišču ritualov, modernega industrijskega rocka ter elektronike, hkrati pa obsega mnogo več kot zgolj presunljiv žanrski miks, saj zaobjema poleg glasbe tudi dokumentarno-filmski projekt. Ta poslušalcu ob glasbi tudi vizualno približa Banga ritual, namenjen sprejemanju duhov v stanjih transa.

Vzpon zasedbe, ki se je na globalnem tržišču s prvimi mednarodnimi koncerti in izdanim dolgometražcem pojavila šele v zadnjem letu, sledi valu zanimanja za modernejše afriške glasbe in aktualnosti severnosaharskega žanra imenovanega tudi puščavski rock s skupinami kot so Tinariwen, Tamikrest in pa Bargou 08. Velika medijska zavzetost za Ifriqiyyo zato morda sploh ni tako presenetljiva, a hkrati zaradi običajne žanrske ozkoglednosti slovenskega medijskega prostora verjetno posledica učinkovitega marketinga domačih organizatorjev ali pa v Ljubljani rezidenčne in svetovno priznane založbe Glitterbeat Records, ki je v začetku leta z izdajo njenega prvega albuma skupino tudi podprla.

Na mestu je, da se recenzija torkovega dogodka povpraša o tem, če je ta prinesel obljubljeno in tako poslušalcem približal misteriozno obredje Banga skupnosti, ali pa je šlo le za spretno prodajo pojmov demonizma, mistike in obredja.

Kot je bilo pričakovati, skupini v Komuni Kina Šiška ni uspelo izvesti obredja kot na domačem terenu, niti ni delovalo, da bi bil njihov namen »uprizoriti pravi obred zvoka in giba, ki bi v svoji repetitivnosti, monotoniji in harmonijah klical k povezavam z nekimi višjimi silami« kot so koncert predstavili v enem slovenskih medijev. Seveda ob tako ekstenzivni oglaševalski politiki koncert zajame različne skupine ljudi in veliko jih je že v prvi polovici koncerta iz dvorane odšlo ali pa se kujalo v ozadju in nepremično odštevalo minute do konca. Morda razočarani zato, ker kupljena vstopnica še ne predstavlja zagotovila za obljubljeno duhovno izkušnjo, kljub temu da so v gosteh glasbeni šamani.

Ravno nasprotno pa je dogodek presenetljivo dobro funkcioniral v koncertnem smislu in tako iz zmešnjave promocijskih sloganov in pričakovanj obiskovalcev k sreči odnesel celo kožo. Žanrski trk, medsebojno prilagajanje in zanimiva punk re-interpretacija tolkalskih poliritmov krakebov in tabel, je tradicionalno glasbo predstavila v povsem novi luči. Hkrati je bilo čutiti tudi tisto začetno zagnanost in veselje do nastopanja, ki z leti med glasbeniki večinoma razvodeni, kot smo se lahko kar nekajkrat prepričali tudi na prav tem istem prizorišču.

Kot je v torkovem intervjuju poudaril François, je ideja o deviški-neokrnjenosti afriške glasbe farsa in totalna izvenkontekstualizacija realnega stanja, časovno ozaveščenega kulturnega prostora Severne Afrike, ki mu niso tuje tako punkovske kot tudi industrialne matrike. Obred Banga je socialni dogodek in je zato težko pričakovati, da bo odrska sterilnost omogočala tako skupnostno izkušnjo, kot jo v okolju, kjer so glasbeniki del množice, hkrati pa je forma obreda precej svobodna in ima skupina velike težave pri hkratnem upoštevanju togih računalniških podlag in sledenja duhovom transa. To so v torek dokazali v podaljških koncerta, ko se je eden od nastopajočih preoblekel v tradicionalno obredno odevo in zaplesal med občinstvom, med publiko pa sta stopila tudi ostala dva tunizijska glasbenika, kar je povzročilo veliko sprostitev napetosti in bi v primeru daljšega izvajanja morda tudi privedlo do kakšne tako težko pričakovane spremembe v zavesti.

»This is tunisian revolution« se je v odzdrav zadrl François in tako dobro povzel koncept Ifriqiyye Électrique. Ta torej ni predstavljati stare verske tradicije in po svetu delovati kot potujoč šamanski cirkus, pač pa njihovo zvočnost združiti z novejšimi valovi umetnosti in jih tako poslati v svet ne nujno obremenjene z njihovimi prvotno duhovnimi nameni.