TipoRenesansa, 14. 5. 2014

Ko sem v sredo prav počasi hodil mimo Križank, pa navzdol po Križevniški proti Ljubljanici, sem zaslišal čudoviti akord tišine. Kamnito arhitekturo starih ulic so harmonično dopolnjevali odmevi nevsiljivih zvokov iz okolice ter ugašajoča svetloba večernega sonca. Krošnje dreves so poplesavale v majskem vetru in ni mi preostalo drugega, kot da se pridružim zabavi. Sedaj ko razmišljam za nazaj, ugotavljam, da se je pravzaprav že na tej točki začel sredin Okus tišine. Dobra lokacija in dober “tajming” sta namreč pripomogla k temu, da sem se lahko že s samo hojo proti prizorišču pripravil na intenzivno koncertno izkušnjo. S pomočjo opojnega mestnega ambienta sem iz glave odstranil od dneva nakopičen miselni šum, kar predstavlja tisto osnovno higieno, brez katere si ne morem zamisliti spoštljivega poslušanja subtilne glasbe. TipoRenesansa v starem mestnem delu ob Ljubljanici je zato prav odlična koncertna pridobitev za manjše glasbene dogodke. A glede na izvor in vsebine pesmi, ki so nas čakale na repertoarju Irene Tomažin, pa prav tako ne bi imel nič proti, če bi se koncert odvil v kakem podeželskem skednju ali čumnati. 

Koncertno ogrevanje se je nadaljevalo na vhodu v TipoRenesanso, kjer so nas poleg toplega sprejema pričakali tudi izredno lepi izdelki založbe Kamizdat. Temu je sledil sproščen uvodni govor vodje založbe Luke Prinčiča in nastopajoče Irene Tomažin, s čemer se je začela manjšati distanca med publiko in gostitelji. Z uvodno pesmijo pa je zadeva postala že prav intimna. Prisluhniti petju v majhni sobi, kjer je ob odsotnosti elektrike zrak edini nosilec zvoka, je prav posebna in še kako intimna izkušnja. Dodaten občutek povezanosti pa je ustvarjalo tudi Irenino sprehajanje po celotnem koncertnem prostoru, saj je pevka na ta način raztopila meje med odrom in preostalim delom prizorišča. Izkoriščanja prostora in neozvočenega petja pa ne gre iskati le v kontekstu intime, saj ima osvoboditev od okovov električnih naprav tudi druge potenciale, ki jih je Irena Tomažin odlično izrabila. Poleg tega, da smo lahko uživali v zvenu eko-bio glasu brez aditivov, kar je dandanes vsekakor roba z dodano vrednostjo, je Tomažinova svoj glas pošiljala iz različnih delov prostora v prav tako različne smeri in kote. Na ta način je direktni zvok prihajal iz različnih smeri, prav tako pa se je spreminjalo tudi razmerje med direktnim in odbitim zvokom oziroma odmevom. In s tem, ko je s svojim sonarjem prečesavala celotni prostor, je istočasno izpostavljala določene komponente odmeva, ki se jih je dalo zato kasneje slišati kot posamične elemente celostne zvočne slike. To pa pomeni, da nam je razširila zavest o sami akustiki prostora in s tem omogočila bogatejšo koncertno izkušnjo. 

Bližina, ki se je že s prvo pesmijo vzpostavila med Ireno in publiko, pa je bila v začetku še malo nerodna. Po prvi pesmi se namreč nihče ni toliko opogumil, da bi zaploskal, na drugi strani pa tudi nastopajoča ni dovolila te priložnosti. Ko je takoj po prvi pesmi začela z razlaganjem vsebine, brez da bi vmes spustila kanček tišine, potrebne za aplavz, se mi je zdelo, kot da poskuša pobegniti pred tisto intimo, ki jo je sama vzpostavila. Kakorkoli že, po drugi pesmi so zavore popustile pod težo občutkov in sledil je bučen aplavz. Da je bilo v zraku nekaj posebnega, je občutil tudi pes iz občinstva, ki je med aplavzi navdušeno lajal. Če bi odnos med nastopajočo in publiko primerjal z odnosom med dvema osebama, potem je bil to tisti trenutek, ko človek iskreno objame svojega prijatelja ali pa prvič poljubi svojega potencialnega partnerja. Torej tisti “cut the shit” moment, ki se rodi iz tišine preračunljivega racia oziroma iz pristnih in močnih emocij. In ta prvi aplavz je bil prelomna točka koncerta, po kateri je vse steklo kot namazano.

Prisrčno nerodnemu uvodu je sledil nepredstavljivo sproščen, intimen in hkrati intenziven koncert. Pesmi so bile izredno močne, odpete pa tako prepričljivo, da je prav vsakega obiskovalca, s katerim sem govoril po koncertu, dobesedno odpihnilo. Celoten repertoar je bil sestavljen iz ljudskih pesmi različnih slovanskih narodov, ki so po vsebini večinoma tragične narave. In tisto, kar me je na koncertu še dodatno navdušilo, je bila neka zdrava distanca do te univerzalne tragike in melanholije, ki jo “nebroj” umetnikov prav nepopustljivo spreobrača v patetični kult – Lars Von Trier je na primer prvi, ki mi pade na pamet. Irena Tomažin je namreč s svojim nastopom pokazala, da je pripenjanje vsebine na melodijo in zvok popolnoma poljubna stvar in da so lahko vsebinsko tragične pesmi enostavno lepe, čudovite ali pa celo pozitivne. 

Po vsaki pesmi je sledila razlaga vsebine, mogoče razlaga pevskih tehnikalij ali pa le transparentno deljenje raznih zanimivosti, vezanih na učni proces ali osebno dojemanje pesmi. In četudi so bili ti vmesni govori pogosto začinjeni s sicer simpatičnimi, a vseeno odvečnimi opravičili, da zadeva mogoče pa le ne bo najbolje odpeta, bi nastop vseeno označil kot izredno samozavesten. Ob tem mislim na neizrojeni pomen te besede, ki bazira na zavedanju lastnih mej in suverenem delovanju znotraj njih. Omejeno področje suverenega delovanje pa je pri Ireni Tomažin izredno široko, saj je znanje uspešno nabirala po svetu prek različnih pevskih in gibalnih praks z razponom vse do drzne eksperimentale. Zato je sredin nastop deloval kot nekakšna vrnitev nekoč klene kmečke dekle, ki se je pred leti zvedavo odpravila raziskovati širni svet, sedaj pa se je polna novega znanja vrnila pod domačo jablano, kjer je z nekim popolnoma novim elanom zapela tisto staro pesem, ki so peli jo nekoč. In še jablane so se priklonile.