It's Everyone Else & Ontervjabbit

Klub Gromka, 17. 4. 2014

Forma, v kateri se na skupnem koncertnem večeru predstavi sveža, mlada, neznana ali pa vsaj še zelo zagnana in entuziastična zasedba, tudi če izvzamemo večje serijalne dogodke, je v našem koncertnem prostoru, glede na klubske kapacitete prestolnice, kar dobro vsidrana. Občasna serijalka 'Indie-Grad zgoščenka' med drugim tudi obeta primerno razširitev repertoarja, brez katere se zgolj občasni obvezni koncerti varovancev založbe pričujočega radia hitro ponavljajo. Je pa tako naneslo, da sta včeraj na četrtem dogodku Indie-grad zgoščenka spet nastopila dva, z omenjeno platformo povezana benda. It's Everyone Else, med drugim tudi ena preteklih klubskih maratoncev, sta pred evropsko turnejo, na katero se odpravljata, povila drugi album, priložnostni koncert pa sta včeraj zelo primerno uvedla dva, tokrat lanska maratonca, Ontervjabbit.

Lokalna nojzarija, ki je že začela izgubljati svoje veterane, je zaznamovana z ostrimi nihanji med občasno glasno elektronsko izgubljanje v efektih ter tistimi muzikami, ki svojo zasnovo ali vsaj intuicijo uspešno pripeljejo tudi v nastop in prek njega na obiskovalce. Med slednje vsekakor lahko štejemo Ontervjabbit, ki gmoto namiznih efektov obdelujeta v bolj temačnem, morda že ambientalnem spektru. Basovsko ruženje in njegovo potapljanje v glasnih zveznih nedoločenih šumih verjetno v glavnem že malo starinskih elektronskih priprav mimogrede dezoirentirata v iskanje kompozicijske zgodbe zazrto uho. Tudi ozadni video ne služi kot nadomestek zanjo. Nojz v mašine zatopljenih fantov se je včeraj gibal nekje na meji hipnotičnega in zasanjanega področja, ki smo se ga navadili imenovati 'zvočne krajine'. A je nekje na poti med prelitjem zvoka v elektronski trans serija motilcev tako prelivanje zaustavila in ga obdržala v dovolj nestabilnem napadanju na dolge in razpotegnjene akorde in tone. Ali ga drugič, kot je nekako navada, poslala v ritmično pulziranje in na ta način celoten material nekako obvladala.

Prav nič pa se nista s stanovitnostjo spogledovala It's Everyone Else, ki ju je prihajajoča turnejica očitna porinila v manjšo zadrego. Ta je, po vmesnih vzklikih sodeč, imela korenine tudi v nekakšni napetosti med kontroliranjem vrste kitarskih efektov, pedal in matric, in verjetno še bolj svojega glasbenega materiala, ter jedrom njune muzike, ki ravno kontrolo daje na stranski tir. Postavitev dua pod oder med občinstvo sicer kar kliče k udeležbi v malem ritualu koncerta, ki v odnosu do rituala poteka približno tako kot v odnosu do glasbenega materiala. Namreč, sili k pozornosti in večinoma obiskovalce prisili h kroženju, interakciji z bendom ali vsaj previdnosti – nekako tako, kot upravljanje instrumentalne mašine nikoli ni statično. Vrtoglavo prehajanje od nežnega petja do oblake parajočih krikov tako Pikinega kot vokala njenega soigralca, ali od ekspresivnega vokala k bučanju obeh sintov, pedal in ritem-matric je ostalo zapacano in hkrati povsem prepoznavno. Sicer pa je tako, z izjemo morda nekoliko utišanih vokalov, izgledalo kar prav, koncertna podoba ostane konsistentna in hkrati rahlo oddaljena od tiste, ki jo lahko slišimo na včeraj predstavljeni drugi plošči dua, New Religion. 

Sčasoma je ta divji dvojec na sredi kluba okoli sebe privlekel kar zgledno število udeležencev malega rituala, kar je bilo ravno na včerajšnji večer precej zgovorno dejstvo, saj se je sosednje klubovje kar šibilo pod težo sorodnih, alternativnih in na svoj način močnih koncertov. Nastop It's Everyone Else očitno deluje kot nekakšen magnet – tako doživetega nastopa pač ne nudi marsikateri njunih starejših kolegov.