Klub K4, 31. 1. 2014

V luči mnogoterih mutacij, ki technu v zadnjih letih odpirajo poti naprej, bi Jamesa Ruskina težko postavili v druščino najbolj radovednih oziroma naprednih techno kreativcev. Skozi prizmo zvočne estetike mu sicer ne moremo očitati imunosti za nekatere aktualne smernice, toda čisto formalno, svoje vizije od sredine devetdesetih resnici na ljubo ni radikalno drugačil. Ta ga je sicer že takrat izstrelila v globalno techno areno, in to dobesedno. Tudi v slovensko. Menda je že v devetdesetih nastopil v Gavioliju, nekaj let pozneje v celjskem Golovcu, v petek pa je na povabilo ekipe Volume v sklopu serije Gravity prvič nastopil še v klubu K4. Pred nastopom je povedal, da tudi po dvajsetih letih v didžejanju še vedno zelo uživa, te besede pa je v najlepši podobi materializiral s svojim setom, ki ga je iz predvidenih dveh raztegnil na štiri ure. Na koncu se pravzaprav niti ni vedelo, ali je bolj užival Ruskin ali dobro razpoložena publika, gotovo je bilo le to, da smo doživeli še eno izvrstno techno veselico. 

Dober odziv privržencev techna, tako tistih, ki so v petek napolnili Štirko, kot onih, ki se še danes navdušujejo nad Ruskinovimi produkcijami, je pravzaprav najlepši dokaz, da mu uspešne formule pač ni treba preveč spreminjati. Ta ga je že v drugi polovici devetdesetih postavila v krog najbolj cenjenih britanskih techno producentov, med katerimi se mu je uspelo obdržati vse do danes. Bodisi s solističnimi ploščami ali pa v zadnjih letih v odmevnih navezah z Regisom in Markom Broomom. Postal je tako rekoč sinonim za trd, brezkompromisen techno, v katerem je vztrajal tudi takrat, ko so se številni techno veljaki iz devetdesetih v novem tisočletju precej neuspešno začeli spogledovati s takrat nastajajočimi novimi trendi. Danes, ko je britansko techno podtalje začelo ponovno obujati estetiko industrial techna, se celo zdi, da skupaj z njim novo pomlad doživlja tudi Ruskin, ki je v techno dogajanje sicer še vedno močno vpet tudi kot šef cenjene založbe Blueprint. Slabost Ruskinovega renomeja kot producenta in didžeja, ki ostaja zvest trdemu technu, je na drugi strani ta, da njegovi feni od njega pričakujejo točno to, trd techno. Kar pomeni, da si najbrž težje privošči kakšne opaznejše deviacije, posledično pa znajo biti njegovi seti precej predvidljivi. To sicer deloma rešuje tako, da v svoje sete vključuje čim več sorodne glasbe še neuveljavljenih producentov, toda te pač ni vedno v izobilju.  

Da bo tudi petkov set pisan predvsem na posluh in korak privržencev techno turbulenc, je bilo jasno že v uvodnih minutah. Posamezne skladbe, ki jih je vrtel s treh CD playerjev, je menjaval v hitropoteznih, ne veliko več kot dobro minuto trajajočih postankih, kar bi za ljubitelje repeticij sicer lahko predstavljalo težavo z lovljenjem plesnega zagona. Toda z mojstrskim rokovanjem z mešalko so bili prehodi tekoči, z njimi pa je praktično skozi celoten set vzdrževal oziroma še raje stopnjeval intenzivnost. Večji del prve ure je sestavil iz produkcij, slonečih na štiričetrtinskih »straight to the floor« ritmih, tako rekoč vzoru techna, s katerim si je ustvaril ime. Priložnostno se je sicer znašel tudi v kakšnem bolj podrtem ritmu, toda tudi takrat je z gruvom spretno ohranil plesni moment, ki ni popuščal skozi celoten set. V drugi uri smo ob bolj ali manj standardnem technu lahko slišali še techno s primesmi hiphoperskih in electro vzorcev, torej muzik, ki so Ruskina pripeljale v svet plesne elektronike, morda nekoliko presenetljivo pa so se tu znašli tudi skoraj že nafankirani, celo diskoidni techno odvodi. Izvrstnemu, razgibanemu, tudi stilsko širokemu izboru techna je skoraj grešno gledati pod prste, toda na trenutke je vendarle nekoliko preveč zmotilo pretiravanje z basi, ki so preveč pridušili plesne udarce in melodične linije. Millsovi 'Bells' ali pa kakšna Lil' Louisova klasika, podložena z gromkim basom, pač hitro lahko izgubi svoj čar. Proti koncu druge ure smo bolj na svoj račun prišli tudi privrženci daljših in bolj hipnotičnih repeticij, ki jih je raztegnil tudi v tretjo uro. Ali je temu botrovala bojazen, da mu bo zaradi nepredvideno podaljšanega seta zmanjkalo muzike, ali pa preprosto še boljši odziv publike, niti ni pomembno. Očitno je bilo, da je Ruskin navdušil publiko, ta pa njega. Ko smo v začetku četrte ure nekateri omagali, sta bila »bazen« in prva zgornja platforma še vedno v polnem pogonu, zato ga ob morebitnem ponovnem nastopu v Štirki tam pričakujemo že ob kakšni zgodnejši uri.