Jucifer & Voodoo Mule

Orto bar, 21. 5. 2012

Ena izmed možnih grobih kategorizacij koncertov bi lahko bila denimo tale: obstajajo koncerti, kjer ob prihodu utišamo telefone, in obstajajo koncerti, kjer nam je naslednji dan žal, da smo zavoljo imidža in vsesplošnega ugleda pravega rokenrolerja doma pustili čepke za ušesa. Minuli ponedeljek je betežno ljubljansko močvirje zaznamoval pretežno s koncerti drugega tipa. Neustavljiva organizatorska ekipa Dirty Skunks je na ta večer postregla kar z dvema koncertoma agresivnejše sorte, eden izmed njiju se je odvil v Gala hali na Metelkovi, mi pa smo se ustavili nekaj sto metrov naprej, v Orto baru. Kljub temu, da je metal pri nas že vrsto let ena tistih zvrsti, ki predvsem po zaslugi omenjenega organizatorskega dvojca tedensko navrže največ koncertov, pa je šele v zadnjem času moč opaziti znatno povečan interes za muzike, ki izvirajo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja ter se napajajo tudi na glasnih, distorziranih in progresivnih izvirih različnih poznejših datumov. Domača ponudba  bendov in koncertov je tudi na tem področju vse bolj pestra. Voodoo Mule so ena izmed tistih nekaj domačih zasedb, ki jim po pravilu pripade mesto predvozačev ob tovrstnih koncertih tujih zasedb in ravno ta pozicija jih je doletela tudi pretekli ponedeljek ob napovedanem nastopu ameriških Jucifer.

Številčno minimalistični trio Voodoo Mule v svoj glasbeni izraz vgrajuje nemajhno število doom elementov, se pa kljub temu giba po nekoliko svojstveni poti. Ta njihova pot po puščavskih cestah je hrupna in ne pozna stop znakov, zaznamujeta pa jo tudi rahlo kričeči vokal, ki pravzaprav spominja že na pankovsko estetiko, in progresivni bluesovski prizvok. Kakopak glasna in razmazana kitarska melodika se je v njihovem tokratnem nastopu sicer lepo ujela z bobnarskim delom, v ozadje pa je bil nekoliko potisnjen bas, kar je pri izvajanju tovrstne glasbe velika škoda, saj bi moral ravno basist prevzeti velik del odgovornosti za to, da se dokončno zasidra harmonija in učvrstijo ritmični poudarki. Velik del tega je zato opravljal bobnar, kar je na trenutke delovalo nekoliko enolično, vseeno pa bi bilo krivično reči, da so Voodoo Mule kakorkoli slabo opravili še enega izmed svojih številnih koncertov. Približno leto in pol stara zasedba je namreč februarja lani izdala malo ploščo s tremi skladbami, v vmesnem času neutrudno koncertirajo, o morebitnem dolgometražnem albumu pa trenutno še ni sledu, saj trojica zaenkrat stavi predvsem na nabiranje koncertne kilometrine, po čemer sta prav zagotovo najbolj znana tudi Jucifer, nosilca ponedeljkovega večera.

Gre za zasedbo, ki je v naših krajih nekoliko bolj znana le med vernimi pristaši tovrstnega hrupa, sestavljata pa jo Gazelle Amber Valentine in Edgar Livengood. Gre za zakonski par, ki je leta 1993 še v postavi fant in dekle ime za bend skoval iz naključne izjave na televiziji. Ime, ki naj bi trajalo le kakšen teden, se je celo na njuno presenečenje obdržalo. Svojo prvo ploščo sta izdala leta 1998, od takrat pa sta nanizala še štiri dolgometražne albume in nekaj sodelovanj ter malih plošč. Precej bolj kot po studijskih izdajah je ta duet znan po svojih živih nastopih, ki jih, žanru primerno, zaznamuje skorajda oglušujoča glasnost. Nastop v Orto baru je sicer začela kitaristka, ki na nastopih izven Združenih držav najbolj obžaluje, da s sabo nima svojega »zidu zvoka«, ki je pravzaprav 5 metrov dolg in tri metre visok zid, sestavljen iz samih ojačevalcev. Kljub temu pa se na volumnu zvoka to skorajda ni poznalo. Po nekaj začetnih minutah distorziranega kitarskega brnenja se je Gazelle pridružil bobnar, ki za dosego cilja ne izbira samo klasičnih prijemov. Po bobnih namreč udriha tudi z rokami in včasih z dvema bobnarskima palčkama v eni roki, ves čas pa preko nekega subtilnega in nezaznavnega kanala tudi komunicira z ženo – kitaristko, ki je med tem časom v nekem povsem svojem obsedenem svetu. Izraznost tega dvojca se tako giblje nekje med prvinskim doomom in grindcorovsko nerazpoznavnim kričanjem bobnarja ter zamaknjenim, raztrgano-renčečim petjem kitaristke. Ritem in melodija se ves čas spajata v silno in hrumečo gmoto, ki se z odra med publiko zliva kot vrela lava. Živi nastop Jucifer zato močno spominja na nekaj med poganskim obredom, izganjanjem hudiča in božjastnim napadom z neizogibno katarzo na koncu. Uro in petnajst minut dolgo očiščevanje je minilo kar nekoliko prehitro, z izjemo krvavečih ušes pa tudi relativno neboleče.