Klub Baza, Ajdovščina, 30.8.2016

V torek so se Kayo Dot v klubu Baza Ajdovščina po petih letih spet ustavili v tukajšnjih logih. Končno, saj je bil njihov zadnji obisk leta 2011 v Channel Zeru na Metelkovi vsaj za avtorja te recenzije eden boljših, pa tudi nerazumljenih eksplikacij neke globoko idiosinkratične izraznosti v vseh teh letih sicer relativno bogate koncerte bere. Nerazumljenih pa zato, ker je tako takrat kot danes prevladoval občutek in temu primerni odzivi, ki so kazali, da večina pogojno ciljnega občestva še vedno ne ve, kaj bi s Kayo Dot počela. In tudi danes je le rahlo drugače, vključno s prispevkom o novi plošči Plastic House On Base Of Sky na našem radiu, ki kljub osnovni cehovski korektnosti ne izkazuje kakega širšega razumevanja več kot desetletnih ustvarjalnih naporov te zasedbe. A vendar so bile silnice tukajšnjega prostora tokrat dovolj močne, da se je po zaslugi angažmaja skorajda nepričakovano zgodil večer v ajdovski Bazi, za katero se zdi, da postaja vedno bolj aktivna.

Zmerna, ampak ne pretirano maloštevilna publika je tako v torek kmalu po deseti napolnila presenetljivo snažen klub in se postopoma vedno bolj prepuščala urokom, ki so jih tokrat prinesli s seboj Kayo Dot. Trenutno ustaljeni v trio formatu, ki vključuje Keitha Abramsa za bobni in Rona Varoda s kitaro – oba pomembna Driverjeva zaveznika zadnjih let – ter samega Tobyja Driverja z vokalom, basom, kitaro in klaviaturami, so Kayo Dot kar takoj zagrizli v zadnjo skladbo nove plošče, Brittle Urchin. Slednjo smo ekskluzivno slišali že ob priložnosti februarskega obiska Driverjevega solo projekta v družbi taistega bobnarja. Pri tako spremenljivi entiteti, kot so Kayo Dot, in mnoštvu možnih inkarnacij koncertne izvedbe je pravzaprav precej težko predvideti, kako bo kakšna stvar zvenela v živo na vsaki novi turneji. Zato toliko bolj navdušuje zares uigran in sežet spoprijem z izredno detajlirano synthwavovsko zvočno sliko, ujeto v kompleksno horizontalno-vertikalno kompozicijo, ki smo ji priča na plošči. Z nekaj poenostavitvami, aklimatizacijo v le delno okleščenost ter nebanalno subtilno podporo sintovskih matric so z Brittle Urchin odločno postavili okvir, v katerem so nato nemudoma začeli izvajati doživljajske pospeške in stopnjevanje magije.

Prisotnost benda je bila tako nepretenciozna kot skrajno osredotočena, najpomembneje pa je, da so že od prvega Driverjega  vokala z odra pričela veti konkretna valovanja izgubljenosti, samomorilne zasanjanosti, čudenja in podtalnega demonizma. Povsem v duhu rezidenčnega tekstopisca, okultnega poeta Jasona Byrona, ki je pravzaprav odgovoren za večino tekstov Kayo Dot. V srce luciferjansko-faustovske epopeje predpredzadnje plošče Hubardo  smo bili vrženi že z naslednjim komadom And He Built Him A Boat. Sledili sta še delfska Amalia's Theme in Magnetism z nove plošče, nato pa so nas Kayo Dot zvlekli v mračen svet umora, sramu in smrti s predzadnje Coffins On Io prek skladbe The Assassination Of Adam, poklona grozljivi kozmični vlogi Lilith/Eve, in brevirja obupa depresivnih angelov The Mortality Of Doves, enega viškov večera.

Celoten večer je bil nekako blagoslovljen z odsotnostjo kakršnihkoli resnejših hib. Seveda, počen snare in hitra menjava, postopno praznjenje prostora, morda tu in tam preveč luči – vendar nič, kar bi zares skazilo čaroben potek in predano izvedbo tako s strani benda kot tonskega tehnika. In toliko več dobljenega za vse prisotne, tako in drugače. Set je tako prispel do prvega zaključka z maratonskim komadom Passing The River s plate Hubardo, v katerem so Driver z rokami na sintih (s katerimi se je tudi odigral pomemben del dogajanja), Varod in Abrahams pa s predano izvedbo in naseljevanjem kompozicije ter sledenjem minimalnim dirigentskim napotkom destilirali eno od možnih esenc izraznosti Kayo Dot zadnjih nekaj let – vključno z zaključnimi blackmetalskimi konturami, ki so se sicer najbolj razcvetele na relativno spregledani plošči Gamma Knife.

A kljub slovesu dogajanja še ni bilo konec. Na oder so se vrnili še za en bis, ki bi lahko že sam po sebi opravičil celoten koncert. Ob divjem ugibanju, kaj bodo izvedli za dodatek, so spustili bombo - in pričeli ubirati uvodne akorde mojstrovine Gemini Becoming The Tripod z druge plate z imenom Kayo Dot, Dowsing Anemone With Copper Tongue. Kaj reči o tej izvedbi, ki je bila kot nekakšen prepovedan sadež in predvsem nepričakovan glede na radikalno spremembo zastavljenosti benda v vseh teh letih? Morda to, da zaradi nje še zdaj čutim mravljinčenje, ter to, da je bilo naslednji dan sonce zaradi nje obenem svetlejše in bolj temno. Kot pravi logos teksta - Gemini solemnly split themselves, the world closed its eyes, supreme love in the opposite.

Koncert se je torej zaključil boljše, kot je bilo sploh dovoljeno pričakovati, ta verzija Gemini Becoming The Tripod pa je bend prikazala na višku trenutnih zmožnosti. In v noči.

The portraiture within me rose up

To meet a constellation

Borne on psychic waters

Geometry showed me its dark side

And showered me with its arcing plumes



The lovers met in deepest dreams

Tourmaline eyes glinting in the non-light



I bring to thee an orchid I picked

Once as a human from my spiral garden

I held the holy tripod and all the nothing held its breath



Gemini solemnly split themselves

The world closed its eyes

Supreme love in the opposite

The world hid in clouds

From a severed two came on

The world quaked in fear

Galaxies slow, and ammonites

The foe e'en trembled in his darksome cave