Menza pri koritu, 3. 5. 2014

Menzinim serialkam je včasih že težko slediti in tudi ključ, po katerem se pojavljajo, pišočemu ni dostopen in najbolj jasen. Predvsem zato, ker je konsistenca veliko bolj očitna glede koncertne narave samega kluba. V dobrih desetih letih bi namreč lahko našteli že celo vrsto bendov, med katere bi prišteli tudi včerajšnje Kurws in s tem nemara povedali več kot z zoološko kombinatoriko žanrske nomenklature. Na misel v povezavi z dotičnim klubom pridejo: Zu, Jean-Louis, Les Rhinoceros, nemara Led bib in žal še veliko več pozabljenih imen. Lastno temu Menzinemu žanru bi bila razgledanost po nenacionalnem in nekolonialnem ključu lokalnih zgodovin ter neka široka podlaga v HC etiki, prosti tudi kitarske vladavine in monotone zgodnjepankerske forme. Tak 'onkraj' namreč proizvede skupno izkušnjo ter znotraj sebe predstavi manjše razlike in prepoznavanja. Včeraj na primer so v pretežni repeticiji in močnem ritmu prevladovali rezki zvoki kitar in saksofona ter komadi strukturirani v različnih niansah monotonega.

Dogajanje se je dejansko začelo pred klubom s prav tako 'Menzinim' performerjem Dejanom Kobanom, katerega agitacijo poezije je večkrat preglasil Marko Karlovčec na saksofonu. Bolj intervencije kot koncerta ali kot uvoda v koncert ne bomo ocenjevali, očitno pa pusti metelkovski sobotni večeri dopuščajo še veliko prostora domišljiji in eksperimentiranju tudi na izvedbeni ravni.

Klasično koncertno nadaljevanje je otvoril nam že poznan bend, ki pa je spričo članstva obetavnim začetkom nekje kmalu po prvih nastopih poniknil v očitno bolj občasno avanturo, vsaj v svojem javnem delu. Mimo tega so namreč Barka tone in bele plombe dobro uigrani in očitno tudi izvežbani, povsem integrirano pa je potekla tudi sicer ne več toliko sveža menjava bobnarja. Bend je tako bolj rokerska priložnost za njegova kitarista, Marta in Fona, za bobni je razigran Brgs, sicer pa gre za zadnjejšo izpostavo poezije in petja Danija Kavaša. Pri samem bendu kakih presenečenj, predvsem negativnih, v živo niti ne gre pričakovati. Glasbeno bolj ali manj sledijo na pol recitalu Danija Kavaša, katerega bistvo so vedno bila besedno domiselna in sporočilno močna besedila, v koncertnem delu pa je ravno ta mogoče spričo glasnosti in enakovrednosti tudi ostalih članov preslišati. Vokal namreč težko nastopi kot enakovreden inštrument, kadar je njegovo bistvo v vsebini, toliko pa ga je tudi prelahko povoziti. A to leti bolj na zasnovo samega benda nasploh kot včerajšnjo izvedbo posebej. Pri tej smo se lahko zopet spomnili, da gre za pravzaprav precej udaren bend, naštudiranost komadov pa še vedno omogoča manjše variacije in precej živahen nastop. Je pa o bendu teže soditi kaj več ob njegovi relativno redki odrski prisotnosti.

Poljski Kurws, s katerimi se je včerajšnji koncert nadaljeval, so se glede na podobo, s katero se lahko seznanite preko posnetkov, včeraj zdeli kar nekoliko monotoni. Zasedba sama to nikakor ni, dinamika zaznamuje že samo njeno pojavnost, ki v številu članov variira. Njihovo jedro kitara – bas - bobni je bilo na primer včeraj močno razgrajeno – v zvočno zanimivejšo smer. Med peterico namreč močan prispevek k zvoku the Kurws dajeta ravno saksofon in analogni Korg sintetizator. Včerajšnji nastop bi si dovolili označiti skozi nekakšno dvojnost med muziko, ki se je nekako zdela precej monotona in klasično repetitivna, in zvokom, ki je ostajal zanimivejši del zasedbe. Ta paradoksno dopušča nekoliko več manevrskega prostora v kombinaciji manj članov, zato je ravno v drugem delu ne predolgega nastopa postala zanimivejša. A vseeno je možnost variacij med samimi člani ostala pretežno podrejena strumnemu bobnanju in prehajanju med rifi, zaradi česar bi si od the Kurws obetali več na podlagi slišanih posnetkov, kot smo od njih včeraj prejeli v živo.